Ministrstvo za digitalno preobrazbo je enega od zloglasnih prenosnikov posodilo državljanu Jožetu – kontaktiral naj bi jih kar sam. Jože je ugotovil, da je voda mokra oz. da so računalniki dovolj dobri za osnovno delo, kar bi se dalo reči za prav vsak prenosnik v zadnjih petnajstih, če ne dvajsetih letih. Nas je zanimalo, kaj je ministrstvo dobilo za svoj denar.
Kot je poročal uporabnik Jože, gre za model Lenovo V15 G3 IAP, osnovni pisarniški računalnik, ki prihaja v več različicah, ki lahko ceno celo podvojijo, v vsakem primeru pa je srce sistema Intelov CPU 12. generacije. Ta je sicer lahko tudi najmočnejši Intel i7 1255U, v primeru zloglasnih prenosnikov pa gre za i3 Intel i3-1215U. Računalniki ministrstva imajo tudi 8 gigabajtov delovnega spomina (RAM-a), grafična kartica je integrirana na profesor. Nekateri računalniki so opremljeni z operacijskim sistemom Windows 11, medtem ko imajo nekateri le brezplačni Linux – takšni so tudi računalniki ministrstva.
Zastarela tehnologija zaslona
Med brskanjem neskončnih različic modela V15 postane jasno, da je osnovna različica, ki jo je dobilo ministrstvo, opremljena z zelo nekvalitetnim LCD zaslonom TN (twisted neumatic) namesto kvalitetnejšega IPS zaslona (In-plane switching). Kakšna je razlika? TN zasloni so cenjeni predvsem med zagriženimi igralci video iger, saj ponujajo boljšo stopnjo osveževanja in odzivnih časov (na zaslonu je manj zamika) kot druge tehnologije, a se danes uporablja skoraj izkjučno za najcenejše prenosnike in LCD zaslone zaradi hudih omejitev – TN zasloni so okrog 25 % temnejši od IPS ali VA zaslonov, barve so videti izprane, če na njih gledamo iz kateregakoli kota, pa postane slika praktično nevidna ali pa se barve povsem spremenijo (navadno v različne odtenke sivine). Zato so primerni izključno za gledanje naravnost v zaslon. Zaradi nizke svetilnosti je tak zaslon uporaben pretežno v notranjih prostorih, zunaj na soncu pa je praktično neuporaben. Razlika v nabavni ceni med TN in IPS zaslonom pa za proizvajalca pomeni občutno višji strošek, če je vgrajen IPS (tudi IPS tehnologijo danes nadomešča OLED tehnologija). Zato se danes TN uporablja le še za res najosnovnejše prenosnike, kjer je cena ključnega pomena. Takšni pa so tudi prenosniki ministrstva, le da jih je ministrstvo kupilo – kot bomo kasneje ugotovili – za ceno veliko boljših sistemov.
Kaj je ministrstvo dobilo za svoj denar?
Ministrstvo za digitalno preobrazbo je za 13.000 računalnikov odštelo 6.472.667,50 evrov z DDV. imelo je zagotovljena sredstva v znesku 500 evrov z DDV za kos opreme. Hiter izračun pokaže, da so računalniki stali skoraj natanko magičnih 500 evrov (oz. 3 evre manj). Cinik bi rekel, kot da so ceno želeli nekako prilagajali in uskaljevali skupaj s trgovci.
Za ta denar je ministrstvo dobilo računalnik z 12. generacijo osnovnega intelovega procesorja (danes smo pri 14. generaciji, v času nakupa je bila aktualna 13. generacija). Ni res, da bi se dalo procesorje na prenosnikih “nadgraditi” kot laično trdi državna sekretarka na ministrstvu. Sicer je teoretično mogoče, ni pa ekonomsko smiselno.
Dobilo je računalnike z 8 gb RAM-a, kar je danes že kritična meja za normalno delo.
Dobilo je računalnike brez običajnega operacijskega sistema Windows 11.
Jože ima prav, vendar …
Res je, da z račubalniki ni “nič narobe”. Z njimi se da opravljati običajna nezahtevna pisarniška dela. A to bi lahko trdili za praktično vsak prenosnik tam od leta 2007, ko so na trg prišli prvi Core 2 Duo prensniki, ki jih je razvila izraelska ekipa znanstvenikov. Tudi prenosnik iz leta 2007 bi bil danes še vedno uporaben, če bi mu zamenjali baterijo. Prav tako, kot se da iz Maribora na morje priti tako z Dacio kot z Mercedesom. Težava pa je drugje. Tak računalnik, kot je kupilo ministrstvo za 500 evrov, se da dobiti MNOGO ceneje – tudi če kupite le enega. Ne omenjajmo, da je ministrstvo kupilo ogromne količnine računalnikov, za katere bi moralo dobiti velik popust – kdorkoli je kdaj kupoval več računalnikov na enkrat (npr. vsaj 100) bo vedel povedati, da ponujajo trgovci znižanja tudi po 30 in več odstotkov.
Model Lenovo V15 G3 IAP je v Sloveniji sicer zelo težko dobiti. Za to sem našel dva razloga: eden je ta, da gre za dve generaciji star prenosnik, drugi pa, da je skoraj vso zalogo pokupilo ministrstvo Emilije Stojmenove Duh.
Vztrajni ga bodo vendarle našli. Eden od ponudnikov (ne bom jim delal reklame) ga ponuja za malce manj od 500 evrov:
Po specifikaciji je videti, da gre za skoraj enako strojno opremo, le da ima ta, ki ga lahko kupite na prostem trgu, instaliran še Windows 11.
Na tujih spletnih straneh se tak računalnik dobi tudi za 350 evrov.
A G3 je prejšnja generacija računalnkov. Kaj pa novi G4? Ti so še cenejši. Recimo tale z AMD-jevim procesorjem (ki pa je približen ekvivalent Intelovega, le da je AMD-jev novejše generacije):
Več davkoplačevalskega denarja za manj računalnika (ki ga itak nihče ne potrebuje)
Se pravi, da lahko danes v Sloveniji kupite enak računalnik (le da z Windowsi) za 100 evrov manj, kot je ministrstvo kupilo kar 13.000 računalnikov (namesto popusta so torej računalnike z Linux kupili za vsaj 100 evrov preveč).
Ja, dovolj dobri so za običajno uporabo, a zanimanja ni, ker razen pisarniških molov nihče več ne uporablja prenosnih PC-jev – tudi revnejši si danes lahko kupijo veliko bolj intuitivno tablico ali pametni telefon, ki (veliko bolje) opravlja skoraj vse funkcije kot zastareli prenosni PC. Kdor je delal s prenosnikom s TN zaslonom ve, da gre (vsaj v zunanjih prostorih, čemur naj bi prenosniki konec koncev bili namenjeni) za mučno izkušnjo. Večina prodanih prenosnikov je danes višjega cenovnega razreda z OLED zasloni. Za precej nižjo ceno pa se dobi tablica prav tako z OLED zaslonom in tipkovnico. Morda pa trgovci v svojih skladiščih niso imeli zastarelih tablic, ki bi se jih morali znebiti?
Zaključek je torej jasen: poleg tega, da so računalnike kupili “na pamet”, se pravi, da sploh niso vedeli, zakaj jih bodo uporabili, je največja težva torej ta, da so zastarele prenosnike kupili za veliko denarja, kljub temu da so kupovali ogromne količine in bi morali namesto dražjih računalnikov izpogajati velike popuste. Ampak ne – na koncu so računalniki stali “magičnih” 500 evrov. 6.472.667,50 evrov ni drobiž. Za ta denar bi se lahko zgradilo 40 hiš za poplavljence. Lahko bi se s klimatskimi napravami opremilo sobe UKC, kjer danes bolniki umirajo od vročine. Karkoli drugega bi bilo bolje od zastarelih preplačanih prenosnikov, ki danes neuporabljeni samevajo v skladušču .
Mitja Iršič