V novi študiji sta profesorja na Univerzi v Šanghaju Vang in Šen navedla, da se je masa ledu na Antarktiki med letoma 2021 in 2023 zaradi obilice padavin rekordno povečala. Pristaši zelene agende bodo pojav skušali opisati kot miniaturno anomalijo na poti do “podnebnega zloma”. Morda pa je čas, da na dogajanje v naravi pogledamo z nekoliko drugačne perspektive, onkraj prevladujočih okvirjev in smernic. Bo napoved “podnebnega zloma” preživela, če se bo led debelil še naprej?
V osrednjih medijih nenehno poslušamo, da znanstveniki že desetletja opazujejo vpliv globalnega segrevanja na Antarktiko, ki naj bi izgubljala ogromne količine ledu, to pa naj bi prispevalo k dvigu morske gladine in ogrožalo obalna mesta po svetu. Taljenje ledu naj bi povzročalo nestabilnost podmorskih ledenikov, kar bi menda lahko celo vodilo v razpad ledene plošče, poroča N1 Slovenija.
Ledeni pokrov na Antarktiki spet raste?
Poleg tega naj bi taljenje ledu na Antarktiki, ki naj bi deloval kot Zemljin “hladilnik” zaradi odboja sončne toplote, pospeševalo globalno segrevanje. Pretekle raziskave so se pogosto osredotočale na domnevno izgubo ledu, a nova študija profesorjev Univerze v Šanghaju, Veja Vanga in Jundžonga Šena, je zadevo postavila v novo luč. Znanstvenika opisujeta presenetljiv preobrat: med letoma 2021 in 2023 je Antarktika zaradi močnih padavin rekordno pridobila na masi.
Območja, kot so Tottenov in Denmanov ledenik, ledenik Moskovske univerze in zaliv Vincennes, so znova pridobila maso, kar so potrdili podatki satelitske gravimetrije. Vendar raziskovalca opozarjata, da gre morda le za začasno okrepitev zaradi vlažnega obdobja, ne za dolgoročno izboljšanje. Študija je bila objavljena v reviji Springer Nature.
Zdi se, da je vpliv zelene agende tako močan, da celo raziskovalce sili v razmišljanje v okviru ustaljenih vzorcev, zlasti pa v prilagajanje svojih dognanj v sklopu alarmističnih napovedi o prihajajočem “podnebnem zlomu”. Verjetno je prav ta globalna histerija kriva, da so alternativna, znanstveno podprta mnenja posameznikov, zapostavljena. Smo se kdaj vprašali, ali je podnebnim alarmistom “čredni nagon” človeštva enostavno uspelo pridobiti na svojo stran, množice pa sedaj drvijo proti prepadu znanstvenih zablod, kar bomo spoznavali šele čez desetletja?
Je res za vse “kriv” človek?
Za mnoge je namreč vse posledica podnebnih sprememb, za katere je v temelju kriv človek. Kaj pa če zgolj sledimo ustaljenemu konstruktu, ki ne dopušča odstopanj, vsak, ki poskuša predstaviti drugačna stališča (četudi je znanstvenik), pa je nemudoma oklican za teoretika zarot? Sta tudi kitajska raziskovalca (deloma) nasedla temu trendu in skušala nekako omiliti svoja dognanja, da bi se zdela bolj všečna in manj “problematična”, da ne bi bila izločena iz znanstvene srenje?
Spomnimo, da je leta 2006 propadli demokratski predsedniški kandidat Al Gore predstavil film Neprijetna resnica, v katerem je neposredno obtožil človeštvo kot edinega krivca za segrevanje planeta. Politik je ob tem spregledal aktivnost Sonca. Ravno ta aktivnost, ki niha v 11-letnih ciklusih je zaradi povišane dejavnosti Sonca od sredine 80. let 20. stoletja močno vplivala na statistične številke, ki jih je Al Gore predstavil za podporo teoriji globalnega segrevanja v svoji obtožbi človeštva.
Mala ledena doba in rekordni obseg antarktičnega morskega ledu
Al Gore je ob predstavitvi filma leta 2006 tudi napovedal, da v roku desetih let vrh Kilimandžara ne bo več videl snega. Vendar pa je vrh te najznamenitejše afriške gore, denimo leta 2018, torej tri leta po njegovem apokaliptičnem scenariju, zopet prekril sneg.
Da je dogajanje v naravi (tudi) posledica naravnih ciklov, kaže pojav Male ledene dobe (med 16./14. in 19. stoletjem), ko so bile v mnogih delih sveta povprečne letne temperature nižje. Za konec spomnimo tudi na zanimiv pojav – 7. 10. 2014 je antarktični morski led dosegel rekordni obseg!
Domen Mezeg