Zakon o medijih, ki ga pripravlja Ministrstvo za kulturo pod patronatom Aste Vrečko, še vedno buri duhove. Ena izmed osrednjih obljub zakona je preprečevanje lastniških medijskih koncentracij, kar naj bi od zdaj naprej preverjala Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS), čeprav sploh ni jasno, kako bo agencija, ki nima ne pravih inštrumentov ne znanja za preverjanje lastniških koncentracij, to nalogo sploh opravljala. Prav tako se ministrica močno zapleta pri definiciji tega, kaj sploh je vplivnež, niti ne zna razložiti, zakaj se Zakon o medijih sploh uvaja. AKOS je že vnaprej povedal, da postopki za nazaj niso mogoči – koncentracije, ki so se že zgodile, bodo torej tudi ostale. Odlazek, Petrič in drugi medijski tajkuni so torej varni.
Ministrica Asta Vrečko v Odmevih ni imela nobenega odgovora na trditev Rosvite Pesek, da bo trenutni zakon le zabetoniral trenutno stanje medijskih koncentracij, ker ne bo mogel posegati nazaj. Povedala je formalizem, da mora regulatorni organ po evropski regulativi preverjati koncentracije, ne pa ministrstvo.
Evropska komisija je v preteklosti že pozivala z razbijanju obstoječih koncentracij
Nikjer pa evropska zakonodaja ne prepoveduje, da se ne sankcionirajo in razbijajo sankcije za nazaj – Evropska komisija v prejšnji sestavi je to celo priporočila. Ministrica pravi, da se bo od zdaj preverjalo vsako koncentracijo, ne le tisto nad 20 % – a seveda le za naprej. To pomeni, da bo od zdaj vsak nov medij, ki se bo hotel povezovati s katerim drugim, del oblastniškega nadzora, razen že obstoječe konstrukcije, kot je Odlazkova hobotnica.
Zakaj AKOS?
Zakaj pa bo AKOS nadziral medijske koncentracije, glede na to, da s tem nima nobenih izkušenj? Še več, ko je prejšnje ministrstvo predlagalo, da o lastniških koncentracijah presoja (tudi) AKOS, so tam jasno povedali, ta sami nimajo ekspertize iz presoje lastništva podjetij. Ko je Peskova o tem povprašala Vrečkovo, je dobila povsem prazen odgovor, ki nakazuje, da tudi ministrica ne razume, zakaj bi moral AKOS imeti takšne pristojnosti.
Pravi, da je AKOS regulatorni organ, in da so tam zaposleni uradniki, ki bodo to določali. Pravi, da je neodvisna agencija. Pri tem v isti sapi dodaja, da lahko v prihodnosti država ustanovi tudi agencijo za medije, če bo za to interes – stavek prej pa da bi to lahko sprožalo dvome v politično pristranskost. Nobenega pojasnila torej, kako bo AKOS to sploh počel, če je tudi sama agencija v preteklosti povedala, da tega njeni uradniki ne znajo. Prav tako nobenega pojasnila, zakaj se ne bodo razbijale stare koncentracije.
Ministrica ne ve, kaj so influencerji
“Zgolj tisti majhni delčki [zakona], ki se dotikajo sovražnosti, nasilja, terorističnih dejanj, zaščite otrok in omejevanja oglasov, so namenjeni tudi spletnim vplivnežem, ni pa vsak vplivnež, vplivnež je le tisti, ki želi dejavnost monetizirati,” je povedala ministrica. Kje pa je meja tega, kaj je vplivnež in kaj je navaden uporabnik? Monetizacija, pravi ministrica. Nabiranje sledilcev zato, da se lahko stvari tržijo. Pri tem – tako ministrica – ni pomembno število sledilcev, ampak “način dela”, prodaja, oglaševanje, poraba …
Kaj lahko takšno nevarno širjenje pooblastil izvršilne oblasti oz. politike naredi, je jasno videti v Veliki Britaniji. Tam spletne vplivneže in celo običajne spletne uporabnike zapirajo zaradi objav na socialnih omrežjih, medtem ko včasih tudi posiljevalci tujih narodnosti nikoli ne vidijo rešetk. Ko oblast arbitrarno odloča, kaj je zanjo sovražni govor, skoraj po pravilu sledi ruski scenarij pogroma nad svobodo govora.
I. K.