Angleški kolonialisti so v 17. stoletju v Ameriko prepeljali mnogo več Ircev kot pa Afričanov, torej belopoltih sužnjev, s čimer pa se mnogi ne želijo soočiti. Obenem so Angleži zgolj v enem desetletju tako rekoč zdesetkali irsko prebivalstvo, številne družine pa razbili. Preko oceana so pogosto vozili zgolj ženske z otroki, jih za zabavo posiljevali ali pa prisilno mešali s črnci, da jim ne bi bilo potrebno uvažati novih črncev iz Afrike in bi mulate tako lažje prodali na trgu. Irci so bili za Angleže zgolj “človeška živina”.
Trgovina z irskimi sužnji se je pričela, ko je bilo 30 tisoč irskih jetnikov prodanih v suženjstvo v Novi svet. Angleški kralj James I. je s posebnim odlokom leta 1625 določil, da morajo biti irski politični jetniki poslani k angleškim kolonizatorjem v Zahodno Indijo. V sredini 17. stoletja so bili prav irski sužnji večinoma tisti sužnji, ki so jih Angleži prodali v Antiguo in Montserrat. Takrat je bilo namreč kar 70 odstotkov prebivalcev Montserrata irskih sužnjev. Tako je Irska v začetni fazi britanskega kolonializma postala največji vir “človeške živine”, tako so bili prvi sužnji v angleških kolonijah v Ameriki, večinoma belci. Med 1641 in 1652 je bilo pomorjenih preko pol milijona Ircev, 300 tisoč pa prodanih v suženjstvo. Tako je število Ircev upadlo z 1,5 milijona na 600 tisoč v enem same desetletju. Angleži so tudi nasilno ločevali družine. Očete so puščali na Irskem, matere in otroke pa odvažali preko Atlantika v Novi svet, poroča White Cargo, The Forgotten History of Britains White Slaves in America.
Tako se je pojavila obsežna populacije brezdomnih irskih žena in otrok, ki so jih Angleži pozneje prodajali na dražbi. V 50. letih 17. stoletja je bilo preko 100 tisoč irskih otrok starih med 10 in 14 let prisilno odvzetih staršem in prodanih v Novem svetu: v Zahodni Indiji, Virginiji in Novi Angliji. V že omenjenem desetletju je bilo 52 tisoč Ircev, večinoma otrok in žena prodanih v Barbados in Virginijo. Poleg tega je bilo prodanih še 30 tisoč irskih mož in žena. Leta 1656 je Cromwell izdal ukaz, da mora biti 2 tisoč irskih otrok prodanih na Jamajko angleškim kolonizatorjem, vendar pa se bodo še dandanes številni ljudje izogibali uporabi besede “sužnji” za irske sužnje, torej resnici. Resnico se namreč pogosto skuša olepšati z besedami kot so “naročeni hlapci” in podobno, vendar pa obstaja dejstvo, da so bili med 17. in 18. stoletjem Irci pogosto obravnavani zgolj kot “človeška živina”.
V tem času se je trgovina z afriškimi sužnji sicer šele začenjala. Irce so Angleži pogosto obravnavali še slabše, in sicer zaradi njihove katoliške veroizpovedi, poleg tega pa so imeli afriški sužnji pogosto višjo ceno. Proti koncu 17. stoletja so imeli afriški sužnji zelo visoko ceno. Če je angleški gospodar do smrti pretepel irskega sužnja, se tega nikdar ni obravnavalo kot zločin, zahtevalo se je kvečjemu denarno kompenzacijo, ki pa je bila v primeru umora afriškega sužnja mnogo višja. Ob tem gre navesti, da so angleški kolonizatorji pogosto posiljevali Irke, še zlasti za lastno zabavo, vendar pa so bili otroci posilstev prav tako obravnavani kot sužnji, kar pa je le še povečalo število gospodarjevih sužnjev.
Irske deklice so prisilili v mešanje v črnci, da bi tako pridobili mulate, ki so jih lahko za višjo ceno prodali na dražbi
Kmalu pa so Angleži dobili še boljšo zamisel: deklice, stare tudi 12 let in odrasle Irke, so križali s črnci, da bi tako proizvedli sužnje z želeno poltjo. Takšni sužnji so imeli namreč na trgu višjo ceno kot irski sužnji. Tako so namreč privarčevali denar in ni bilo potrebno uvažati novih sužnjev s Črne celine. Takšna praksa je obstajala nekaj dolgih desetletij in je bila tako pogosta, da je bil leta 1681 sprejet zakon, ki jo je prepovedal, vendar pa zgolj iz drugih ekonomskih razlogov. So pa Angleži nadaljevali z uvažanjem irskih sužnjev, in sicer več kot stoletje dolgo.
Po Irskem uporu leta 1798, je bilo na tisoče irskih sužnjev prodanih tako v Ameriko kot tudi v Avstralijo, ob čemer je potrebno navesti, da so se dogajale številne zlorabe tako irskih kot tudi afriških sužnjev. V primeru ene izmed prekomorskih odprav, preko Atlantika, sta bila celo potopljena 1302 sužnja, da bi imela posadka na voljo obilico jedače. Irska izkušnja suženjstva je na trenutke celo bolj grozovita kot afriška izkušnja. Dandanes pa so številni ameriški “črnci” v resnici potomci mešancev Ircev in Afričanov. In šele leta 1839 so se Angleži odločili, da bodo prenehali z uvažanjem sužnjev. Ob tem lahko zaključimo, da suženjstvo še zdaleč ni zgolj afriška izkušnja.
Mateja Horvat