Danes, 25. junija, praznujemo dan državnosti, najpomembnejši praznik samostojne Slovenije. To je dan, ko je slovenski narod leta 1991 dokončno pretrgal vezi s propadlim jugoslovanskim komunističnim režimom in se podal na pot demokracije. A danes, 34 let pozneje, se zdi, da duh tiste enotnosti bledi. Namesto da bi praznik osamosvojitve doživljali kot nacionalni ponos, ga današnja oblast marginalizira, relativizira in celo potiska v pozabo. O tem, zakaj je dan državnosti ključni simbol svobode in kaj pomeni njegovo zanikanje, smo se pogovarjali z zgodovinarko Tamaro Griesser Pečar, ki je v pogovoru jasno opozorila na nevarne trende zgodovinske revizije in izbris osamosvojitvene zavesti.
Uvodoma je spomnila, da v slovenskem kolektivnem spominu pogosto sobivata dva pojma – osvoboditev in osamosvojitev. Prvi se nanaša na konec druge svetovne vojne, drugi na konec Jugoslavije. Toda, kot opozarja Tamara Griesser Pečar, teh dveh dogodkov ne gre enačiti. “Leta 1945 smo v Sloveniji izmenjali en totalitarni režim z drugim, prave osvoboditve leta 1945 ni bilo. 1991 pa se je Slovenija osamosvojila in osvobodila in prevzela demokratični sistem,” pravi zgodovinarka.
Medtem ko je bila “osvoboditev” leta 1945 dejansko prehod iz nacistične okupacije v komunistično diktaturo, je bilo leto 1991 prvi trenutek, ko je slovenski narod sam in svobodno odločil o svoji prihodnosti. Griesser Pečar opozarja, da je komunistični režim, ki se je po vojni vzpostavil pod krinko “osvoboditve”, pravzaprav zatrl politične svoboščine, uvedel cenzuro, zapiral in pobijal politične nasprotnike. Šlo je za osvoboditev brez svobode.
Kdo so bili osamosvojitelji – in zakaj jih danes pozabljamo?
Osamosvojitev ni bila spontan zgodovinski tok, ampak rezultat zavestne odločitve pogumnih posameznikov. Zgodovina osamosvojitve je pisana je z imeni in priimki: Janez Janša, Lojze Peterle, Igor Bavčar, Jelko Kacin, France Bučar, Dimitrij Rupel, “za prvega predsednika države pa Milana Kučana samostojna država ni bila intimna opcija.” Jože Dežman dodaja “Demos in vlada, pa tudi nova teritorialna obramba”. Vendar so danes – po besedah Griesser Pečar – prav ti ljudje pogosto marginalizirani.
Opozarja še, da današnja oblast, vlada Roberta Goloba, pogosto spregleda ali celo zanika ključne akterje tistega časa: “Ni poštena do osamosvojiteljev. Po vsem, kar se dogaja v zadnjih dveh, treh letih pod Golobovo vlado, se Slovenija vrača nazaj.” Namesto da bi jih proslavljali kot arhitekte svobode, se jih danes, po oceni zgodovinarke, utišuje in diskreditira.
“Dvomim, da bi lahko osamosvojitev danes ponovili s takšno odločnostjo in enotnostjo. Imamo dva problema – eden od teh je, da nimamo svobodnih medijev. Okoli 80 odstotkov jih ni, RTV pa ne opravlja svojega dela, kot bi morala, da bi poročala o vsem nevtralno in da bi upoštevala vse strani,” dodaja.
Odnos trenutne vlade do osamosvojitve
Država ni samo zakon – je tudi odnos do naroda, zgodovine, simbolov. Prav zato je vsaka vlada, ne glede na politično barvo, dolžna spoštovati temelj, na katerem stoji slovenska državnost. A vlada Roberta Goloba je pokazala, da ima do osamosvojitve skoraj odkrito odklonilen odnos. Najodmevnejši primer je ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve – institucije, ki bi morala biti naraven simbol spoštovanja do dogodkov iz leta 1991. Griesser Pečar pri tem pravi: “Odnos te vlade do osamosvojitve je mačehovski. Ne priznavajo komunističnega režima kot totalitarnega, odpravljajo spomin na njegove žrtve, ne spoštujejo demokratičnih vrednot.” Jože Dežman pa to še ostreje imenuje: “Kar ta vlada dela z osamosvojitvijo, je svinjarija na kubik.”
Osamosvojitev v šolskem sistemu: spregledana tema prihodnosti
Če bodo mladi razumeli, kaj pomeni imeti svojo državo, jim moramo to tudi povedati – jasno, neposredno in brez ideoloških filtrov. A šolski sistem tega ne počne, pravi zgodovinarka, ki meni, da je težava v učnih načrtih. Osamosvojitev je pogosto omenjena mimogrede, medtem ko se veliko več pozornosti namenjene NOB in dogajanju med drugo svetovno vojno. “Naša polpretekla zgodovina je polna mitov. Povojni komunizem ni bil boj za svobodo, ampak za oblast. To je tisto, kar se neprestano poudarja, osamosvojitev pa se zanemarja.”
Zato šolarji danes poznajo več tujih praznikov kot lastni dan državnosti. Učbeniki so sterilni, učni načrti poplitveni, učitelji pogosto sami ideološko obremenjeni, dodaja zgodovinarka. “Učne načrte je treba spremeniti. Trenutno je prepuščeno profesorju, ali to sploh obeleži ali ne,” opozarja Griesser Pečar.
Dan državnosti je več kot zgolj spominski praznik – je zgodovinski temelj slovenske državnosti, rezultat poguma in enotnosti naroda, ki se je leta 1991 odločil za svobodo, demokracijo in samostojnost. A danes, 34 let pozneje, ta temelj ni več samoumeven. In kot je poudarila zgodovinarka Griesser Pečar, so pri tem zaskrbljujoči trendi: zgodovina osamosvojitve se marginalizira, ključni akterji tistega časa se utišujejo, šolski sistem pa mladim ne posreduje bistvenega razumevanja lastne državnosti.
A. G.