“Mi nimamo obrambe zaradi Nata. Mi imamo obrambo oziroma vojsko zaradi potrebe po obrambi lastne domovine, lastne države v primeru nevarnosti,” je na današnji tiskovni konferenci VSO z naslovom “Vprašanje nacionalne varnosti” poudaril nekdanji minister za obrambo in dolgoletni prvak SDS Janez Janša v zvezi z razpravami, koliko bataljonskih skupin lahko Slovenija zagotovi za Nato.
Janez Janša je v samem uvodu novinarske konference izrazil obžalovanje, da se Lojze Peterle, predsednik VSO, zaradi bolezni ni mogel udeležiti konference, saj bi ta kot predsednik prve demokratično izvoljene slovenske vlade izpostavil vidik, ki se ob praznovanju Dneva državnosti premalo izpostavlja – to pa je vidik tega, da takrat ni bilo pomembno zgolj, da se obranimo ali da obranimo samostojno državo, ampak je bilo pomembno tudi to, da ta država preživi.
In ob vseh teh praznovanjih slovenske državnosti je običajno ta vidik precej zapostavljen. “Kot se boste spominjali tisti starejši, se je takrat veliko govorilo o tem, kako bomo – če se bomo osamosvojili – jedli travo, da Slovenija ne more preživeti. Celo nekateri, ki so bili del naše vlade in so jo potem zapustili, so govorili, da je slovenska ekonomija tako vezana na jugoslovanske trge, da sama Slovenija gospodarsko ne more preživeti,” je izpostavil Janša in spomnil, da je bilo ob pripravah na osamosvojitev veliko energije posvečene tudi pripravam zalog, pripravi na situacijo, ko si dejansko lahko zaprejo številne logistične verige tako proti jugu, vzhodu kot tudi zahodu.
Priprave na osamosvojitev so bile uspešno izpeljane
Po besedah Janše je bil Igor Bavčar tisti, ki je kot tedanji minister za notranje zadeve vodil koordinacijo priprav konkretnih ukrepov. Tedaj so se sestali z vodilnimi v slovenskem gospodarstvu. “Oni so nas takrat v veliki meri prepričali, da stvar ni tako pesimistična, da so zaloge in da se da tudi brez jugoslovanskih trgov,” je spomnil Janša in dodal, da bi bilo prav, da bi predsednica države drugo leto, ko bo okrogla obletnica od teh dogodkov, kako državno odlikovanje pripeli tudi tistim, ki so v tistem času skrbeli za to, da smo tudi preživeli in obstali. “Kljub temu da je bila po razglasitvi samostojne države vojna, v slovenskih trgovinah ni zmanjkalo niti enega živila. Nihče ni bil lačen. Poskrbeli smo celo za pet tisoč vojnih ujetnikov, ki smo jih imeli. Tako da je bil ta vidik izjemno dobro izpeljan.”
Glede na to, da je v ospredju razprava o tem, kako se organizirati, koliko denarja potrošiti za to, da je Slovenija varna država, je Janša spomnil, da je bila ta debata zelo živa in živahna tudi v mesecih pred slovensko osamosvojitvijo. Povedal je, da je bilo tedaj več težav, kako zagotoviti denar za lastno vojsko in obrambo, kot pa še naprej plačevati denar za JLA, za katero se je vedelo, da bo v kratkem naš največji nasprotnik. V primerjavi z današnjimi zneski je šlo tedaj za minimalna sredstva. “Kljub temu je danes slovenska obrambna moč na nižji ravni, kot je bila v času pred slovensko osamosvojitvijo, in na nižji ravni, kot je bila leta 1994, ko smo bili po moji oceni vojaško najmočnejši,” je poudaril.
Obrambe nimamo zaradi Nata
V zvezi s sprejetjem obrambne resolucije, v kateri je zaveza, da bo Slovenija do leta 2030 prišla na tri odstotke BDP za obrambne potrebe in da bo v tem času zagotovila tudi do deset tisoč poklicnih vojakov in do trideset tisoč rezervistov, je Janša izpostavil, da v resoluciji ni napisano, kako bomo do tega števila prišli. Slovenska vojska ima trenutno namreč šest tisoč vojakov in tisoč pripadnikov pogodbene rezerve. Do sprenevedanja po besedah Janše prihaja, ker se izogibajo dilemi o ponovni vzpostavitvi vojaškega usposabljanja.
Janša meni, da bi se morali odločevalci v Sloveniji zamisliti, da se ob tem, ko se govori o silnih milijardah za obrambo, na prvo mesto postavi tisto, kar je dejansko potrebno postaviti na prvo mesto, ko je govora o obrambni moči države, in to so ljudje. “Nesmiselno je, da se v parlamentu, na obrambnem ministrstvu in drugod razpravlja, koliko bataljonskih skupin lahko Slovenija zagotovi za Nato. To je drugotnega pomena. Mi nimamo obrambe zaradi Nata. Mi imamo obrambo oziroma vojsko zaradi potrebe po obrambi lastne domovine, lastne države v primeru nevarnosti,” je poudaril in dodal, da je res, da smo del Nata in da je kolektivna obramba vedno cenejša od individualne ter da je potrebno tudi te obveznosti resno jemati. Ni pa to po njegovih besedah na prvem mestu.
“Odločevalci se morajo torej najprej vprašati, kako priti do situacije, v kateri lahko zagotovimo takšno število za boj usposobljenih vojakov, na drugo mesto pa postaviti, koliko denarja potrebujemo za to.” Leta 1994 smo po besedah Janše dali za obrambo 1,7 odstotka BDP, kar je tedaj zneslo okrog 200 milijonov evrov. Po orožje pa se je lahko poklicalo petdeset tisoč pripadnikov. Sedaj se govori o dveh milijardah evrov, pa imamo sedem tisoč ljudi, ki jih lahko vpokličemo za obrambo domovine. “Diskrepanca je ogromna in stvari ne gredo v pravo smer,” je bil jasen Janša.
Brez prvih volitev ne bi bilo nič
Nekdanji minister za informiranje v času vojne za Slovenijo Jelko Kacin je povedal, da bo jutri veliko govora o 34. obletnici, ampak po njegovo je potrebno govoriti o 35. obletnici. “Brez prvih volitev ne bi bilo nič,” je bil jasen in dodal, da je potrebno poudariti, da smo se organizirano pripravljali na našo samostojnost. “Pomemben element tega je bil, da se zagotovi pogoje za služenje vojaškega roka prvi generaciji slovenskih vojakov. V tej luči bi tej vladi toplo priporočal, naj vidi toliko naprej in začne obnavljati vojašnice, da bi v primeru, če bi potrebovali splošno vojaško obveznost, imeli kam nastaniti obveznike in prostovoljce, in jih potem primerno servisirati v času, ko se intenzivno usposabljajo za obrambo domovine. To bi morala biti ena od prioritet v tem trenutku, če izhajamo iz iztočnice, da je izhodišče človek.”
Njegova dolžnost je bila, da se komunicira osamosvojitev, ker nas tedaj nihče, razen sosednje Hrvaške ni podpiral. Takrat so se namreč vsi bali razpada tedanje Sovjetske zveze. “Ko smo mi dosegli tak rezultat na plebiscitu in je bilo jasno, da bomo šli v implementacijo osamosvojitve, je JLA vzela pravico, da se razglasi za čuvaja federacije in da stori vse, kar je v njeni moči, da prepreči osamosvojitev Slovenije in Hrvaške. Zato se je ves čas trudila, da bi dobila pooblastilo, da prevzame oblast v Jugoslaviji, da izvrši državni udar,” je izpostavil in dodal, da smo bili temu najbližje v mesecu marcu, a da se tega tedaj ni tako jasno videlo. “Takrat so sklicali Predsedstvo SFRJ in zahtevali prenos pooblastil. Razmerja sil ni bilo. Dr. Drnovška tudi ni bilo tam. Tedanji obrambni minister je odpotoval v Moskvo in iskal tiho podporo za vojaški udar. Tam so rekli ja pogojno, šele potem ko bodo prevzeli oblast in ustavili predsednika Gorbačova, in JLA je izgubila ta zalet, to strašno željo, da prevzame oblast takoj takrat,” je pojasnil in dodal, da je posegla šestindvajsetega. Tedaj se je po njegovih besedah pričel odvijati scenarij iz marca leta 1991.
Ne glede na to, kaj se danes govori okrog te vojne, Kacin poudarja, da je bila to prava vojna. V Sloveniji je življenje izgubilo več kot 70 ljudi. Padali so policisti, teritorialci, civilisti pa tudi vojaki JLA na drugi strani, ki jih je bilo bistveno več kot nas. “V desetih dneh smo se na podlagi doseženih rezultatov na terenu iz objekta zasmehovanja in poniževanja spremenili v subjekt soodločanja,” je poudaril in spomnil, da smo sedli za pogajalsko mizo. “Na podlagi vsega tega je JLA le racionalno ugotovila, da tako ne bo šlo in da je postala neoperativna,” je navedel in dodal, da so se odločili za umik iz Slovenije, da se reši, kar se rešiti da. Demos je bil po njegovih besedah strateško uspešen, a se je ta žal razpustil predčasno, ker nekateri niso videli čez in niso videli priložnosti, da se določene zadeve postori na samem začetku. “To še danes prispeva k temu, da civilizacijsko ne razumemo Zahoda, čeprav smo del Zahoda, da ponekod revolucija še kar traja in da niti pomorjenih romskih otrok ne moremo pokopati v najlepšem mestu na svetu.”
Lastno državo moramo še zgraditi
Prvi notranji minister v samostojni Sloveniji Igor Bavčar je povedal, da je znotraj vlade in delno tudi zunaj, predvsem v pogovorih s slovenskim gospodarstvom, pripravljalo vrsto rešitev za preskok. Priznal je, da je bilo veliko težav pri tem. “Že sami ministri, ki so vodili posamezne delovne skupine, so imeli težave s formiranjem lastne politike,” je povedal in spomnil na dileme okrog zveznih carin pa lastnega denarja. Pohvalil je tedanje delovanje državne uprave, ki je bila po njegovo celo bolj učinkovita, kot je ta sedaj. Postavljanje temeljev slovenske države po njegovih besedah ni bilo lahko zaradi okolja, v katerem se je tedaj delovalo. Pravi, da smo bili tedaj osamljeni v svojih naporih. “Mislim, da je pomembno, da smo potem delno kompenzirali manko postavljanja lastne državne ureditve skozi pogajanja z Evropsko unijo. V tistih 31, 32 delovnih skupinah smo implementirali evropsko zakonodajo in hkrati postavljali temelje slovenske države.”
Prvi in dolgoletni zunanji minister Dimitrij Rupel je poudaril, da varnost zagotavlja vojska, prav tako pa tudi diplomacija. “Začeli smo praktično iz nič. Mislim, da ni mogoče podcenjevati zgodovinskega trenutka,” je poudaril in spomnil, da je bil tedaj konec hladne vojne in da so se dogajale velike spremembe vsepovsod. V Sloveniji večje kot drugod. Na Češkoslovaškem, Poljskem po besedah Rupla ni bilo toliko zagonskih težav kot pri nas, a vendarle smo bili zelo uspešni in dosegli svoje cilje.
Rupel: Revolucionarni razvrat se je umaknil mednarodni ureditvi
Izpostavil je, da poznamo dva sistema varnosti: kolektivno in nacionalno varnost. Spomnil je, da je nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger napisal knjigo Svetovni red. “On je ta dva sistema (nacionalno in kolektivno varnost) povezal z Metternichom in Bismarckom,” je povedal in spomnil, da je Kissingerjev zgled predstavljal Metternich, ki je po razkroju francoske revolucije in francoskega nacionalnega interesa tudi s pomočjo francoskega kolega na Dunajskem in Ljubljanskem kongresu povezal evropske države v zavezništvo evropski koncert. “Revolucionarni razvrat se je moral umakniti mednarodni ureditvi, ki uveljavlja mednarodno stabilnost, solidarnost, ravnotežje.”
Pravi, da se strinja z zgodovinarji, ki vidijo neko kontinuiteto med I. svetovno vojno in koncem hladne vojne. Ta je prinesel konec Sovjetske zveze, Jugoslavije, neodvisnost mnogih evropskih držav. Prebujena samoodločba in nacionalni interesi so prepoznali uspeh v kolektivnih varnostnih organizacijah. “Slovenija je sprva za svojo varnost skrbela sama, tudi s pomočjo Izraela,” je izpostavil in spomnil, da je Rusija je na začetku pokazala interes za slovenski mednarodni položaj, Avstrija pa da je predstavljala našega zanesljivega zaveznika. V nadaljevanju je navedel, da se je naša država vključila v različne sisteme kolektivne varnosti (OZN, OVSE, EU, NATO). Po letu 2008 pa so ti sistemi doživeli različne negativne udarce.
“EU je dobila lekcijo od ameriškega predsednika, da uživamo v brezplačni vožnji. Očitek, ki ga je večkrat izrekel Trump, je neprijeten za Slovenijo, ki se prepušča levičarskim predsodkom v zvezi z Natom, Ameriko, potratnostjo, vojsko, orožjem itd.,” je izpostavil Rupel in dodal, da si moramo postaviti vprašanje, kako bo Slovenija varovala nacionalne interese. Po njegovo potrebujemo izkušeno, premišljeno in na zahod usmerjeno zunanjo politiko.
Ž. N.