Pomembne inovacije danes spreminjajo svet in so ključ do uspeha, vendar je vedno več konkurentov z različnimi idejami, ki se le s težavo prebijajo na trg. Cilj inovacij mora biti znaten ali viden napredek v smeri trajnostnega razvoja z zmanjšanjem negativnih vplivov na okolje, boljšim odzivanjem na okoljske pritiske ali doseganjem učinkovitejše ali odgovornejše rabe naravnih virov. Vse to je bilo doseženo s projektom v francoski Polineziji, kjer skušajo ustvariti prvi plavajoči narod v upanju, da bodo “osvobodili človeštvo od politikov”.
Inštitut Seasteading je z letom 2020 napovedal prvi plavajoči narod v Tihem oceanu, ne daleč od otoka Tahiti. Ideja novega projekta je “osvoboditev človeštva od politikov”, zaradi česar bodo na vodi zgradili nekaj hotelov, domov, pisarn, restavracij in še več. Načrt vključuje ustanovitev neodvisnega naroda, ki bo plaval v mednarodnih vodah in deloval v skladu z lastnimi zakoni. Joe Quirk, predsednik inštituta Seasteading, je v enem od intervjujev dejal, da želi do leta 2050 videti na “tisoče” plavajočih mest, od kateri vsako mesto ponuja različen način upravljanja.
Načrte je januarja prvič potrdila francoska polinezijska vlada, ki zdaj ustvarja posebno gospodarsko cono, da lahko plavajoča država deluje v skladu z lastnimi trgovskimi zakoni. Razlog, da je francoska Polinezija zainteresirana za projekt, je naraščanje morske gladine, zaradi česar je območje ogroženo. Čeprav se zdi načrt ambiciozen, skupina meni, da bi bila neodvisna mesta idealna za preizkušanje novih načinov upravljanja in kmetijskih metod. Njihov namen je namreč ustvariti veliko raznolikost vlad za veliko raznolikost ljudi.
Kdo so Seasteadersi?
Seasteadersi so svetovna ekipa morskih biologov, navtičnih inženirjev, gojiteljev vodnih rastlin in živali, medicinskih raziskovalcev ter okoljevarstvenikov. Ekipa že več let načrtuje gradnjo plavajočih otokov, na katerih bodo akvakulturne kmetije, zdravstveno varstvo, trajnostni energetski centri in še in še. Inštitut je leta 2008 ustanovil ustanovitelj PayPala Peter Thiel in programski inženir ter politični gospodarski teoretik Patri Friedman, vnuk Nobelovega nagrajenca Miltona Friedmana. Zadnjih pet let so oblikovali modele za “stalne inovativne skupnosti, ki plujejo na morju”. Leta 2012 se je inštitutu pridružil Quirk in s Friedmanom napisal članek z naslovom: “Kako bodo plavajoči narodi obnovili okolje, obogatili revne, pozdravili bolne in osvobodili človečnost od politikov”.
V dogovoru s francosko Polinezijo, ki je bil podpisan januarja, sta določena dva cilja, ki jih mora projekt dokazati, preden dobi zeleno luč: ali bo to koristilo območnemu gospodarstvu in če se bo izkazalo okolju prijazno. Tudi, ko oboje dokažejo, bo projekt morala potrditi še lokalna vlada in najverjetneje tudi Francija, ki ji ozemlje pripada.
Načrt je, da bo mesto plavalo samo na obali države gostiteljice, vendar bo imelo precejšnjo stopnjo politične neodvisnosti. Quirk verjame, da bo plavajoče mesto ustvarilo okolje, ki spodbuja inovacije, ne pa monopola vlade. “Ljudem bomo omogočili svobodno izbiro vlade in ne bodo obtičali z vlado, ki jo dobijo. Če se prebivalci z vlado ne bi strinjali, bi lahko kolonije šle v drugo mesto in na ta način bi vlado prisilili k prizadevanju za privabljanju državljanov,” je v intervjuju dodal Quirk.
Doroteja Šoštarič