Noč je bila neprespana, v sredo zjutraj, 6. novembra, je napočil čas streznitve. Namesto klasične ameriške jutranje jedi so imeli progresivni pred seboj na mizi velik krožnik solz.
Demokratka Kamala Harris je dobila bolečo zaušnico, zmaga Donalda Trumpa je bila neoporečna. Nikakršnega dvoma ni bilo, da so prebujene zablode poražene.
Mogoče so prav tisti trenutek levičarji spoznali, da so zgrešili tarčo in da v programu republikanskega kandidata ni bilo prav nič fašističnega, čeprav so mu še malo pred tem risali hitlerjevske brke, ker je napovedal izgon nezakonitih migrantov in lažne “prebujenske” religije, ekonomski liberalizem, povrnitev meritokracije in zavzemanje za mir. To je bila zmaga zdravega razuma, kmečke pameti, če hočete, predvsem upanje, da bo Trump Američanom povrnil tisto, kar imajo zapisano v svojih genih in kar so jim demokrati želeli odvzeti – svobodo. Ni šlo za to, o čemer so rohneli, šlo je preprosto za to, da je obljubil, da bodo Združene države Amerike spet to, kar so bile nekoč; svobodna država, v kateri se administracija Bele hiše ne bo vtikala v posameznikovo življenje.
Svoboda je to, kar čez lužo razumejo dobesedno in je za levičarje, še posebej Evropejce, nekaj nerazumljivega. Oni vedo, da demokracija ne omogoča svobode, ampak da je svoboda tista, ki omogoča demokracijo. Prav zato ameriška ureditev ni klasična demokracija, v njihovi ustavi ta beseda ne obstaja. Demokracija, ki je samo oblika vladanja, temelji na (demokratični) večini, zato nekateri politologi, kot je Bernard J. Dobski, pišejo, da so Združene države Amerike republika, ki omogoča osebno, ekonomsko in politično svobodo. Nikakor ni čista demokracija, kot jo pojmuje stara celina. Ravnovesje in neštete varovalke (vključno z elektorskim sistemom) onemogočajo zlorabo oblasti vsakokratnega predsednika, republikanizem temelji na spoznanju očetov ameriške ustave, da ljudje, ki niso zmagali na volitvah, prav tako vplivajo na družbeno blaginjo.
Neverjetno je, kako daljnovidni so bili “ustanovni očetje” in pozneje štirje predsedniki, katerih obrazi so izklesani v goro Rushmore v Južni Dakoti; ti ljudje simbolizirajo načela in ideale ZDA, simbolizirajo tisto, kar je državo onstran Atlantika naredilo za največjo silo sodobne civilizacije. Ta sila temelji na svobodi. Bistvo teh temeljev je preprosto spoznanje, da ljudje želijo, da je vlada njihov podanik (ne obratno) in da država nima pravice ničesar zahtevati od ljudi, kvečjemu lahko ljudje nekaj zahtevajo od države.
Kamala Harris je poudarjala reproduktivno pravico žensk, enakost in socialno pravičnost. Česa takega zdravorazumski volivci ne razumejo. Njih zanima, koliko imajo v svojih denarnicah, ali bodo jutri lahko plačali položnice, se bodo ob visokih cenah bencina še vozili z avtomobili in ali si lahko privoščijo zavitek masla. Maslo poudarjam zato, ker je bilo smešno videti Joeja Scarborougha, voditelja oddaje z naslovom Morning Joe, na skrajno levičarski televizijski mreži MSNBC, ki je, potem ko so mu povedali, da zavitek masla ne stane več 3 dolarje kot leta 2020, ampak 7 dolarjev, vidno ogorčen dejal: “Sedem dolarjev? Kaj je maslo ovito v zlato?” Za Američane se je življenje pod Bidnovo oblastjo zelo podražilo, zato so volili Trumpa, ki jim je obljubil povrnitev blaginje.
Volivce prav malo briga, ali je neki Palestinec ali Afričan lačen. To ni njihov problem. Če bodo samo dobro živeli, boso tudi donirali svoja sredstva, da na črni celini ali na Bližnjem vzhodu ne bodo lačni. Toda najprej bodo poskrbeli zase, potem za druge. Mnenje levičarjev je drugačno – najprej za druge, potem za svoj narod. Pogoreli so. In prav je tako. Pravi voditelj in državnik najprej poskrbi za svoje državljane, če kaj ostane, pa za druge.