Kitajski sistem socialnih kreditnih točk, torej obsežen sistem ocenjevanja in točkovanja kitajskih državljanov o njihovih dejanjih, vsakdanjem vedenju in navadah s pomočjo množice nadzornih kamer in sledenja prek mobilnih telefonov, se marsikomu zdi nekaj tako bizarnega, da je težko verjeti, da bi to našlo svoje mesto v Evropi. A kot kaže, si poleg Kitajske želi nadzora nad svojimi državljani tudi EU. Svet EU namreč dela na sprejemanju dokumenta, ki vpeljuje regulacijo, s pomočjo katere se bi nadziralo pogovore (od SMS, do MMS itd.).
EU je, kot kaže, odločena spremljati in urejati zasebne komunikacije po vsej celini. Ta mesec naj bi bil namreč sprejet zakon, ki bo neizogibno privedel do spremljanja vseh zasebnih sporočil in obveznega preverjanja starosti. To izhaja iz dokumenta, ki je prezgodaj pricurljal v javnost.
Kot je v navadi pri tovrstnih projektih, se ta nadzor klepeta uvaja pod krinko boja proti kriminalu, v tem primeru konkretno proti otroški pornografiji. Po poročanju Journalisten Watcha gre pričakovati, da se bodo v prihodnjem tednu začelo iskanje potrebne večine za pobudo. Špansko predsedstvo Sveta želi namreč hitro uveljaviti kontroverzni zakonodajni predlog, ki ga kritiki označujejo kot “nadzor klepetanja”.
Telefone bi se spreminjalo v skenerje
Nemški poslanec Evropskega parlamenta Patrick Breyer iz Piratske stranke, ki velja za enega najglasnejših kritikov zakona, vsebino zakona opisuje kot “napad Big Brotherja na naše mobilne telefone, zasebna sporočila in fotografije z uporabo algoritmov, ki so nagnjeni k napakam”. Številne platforme za sporočanje bi morale izvajati preverjanje na strani odjemalca, kar bi po Breyerjevih besedah pomenilo spreminjanje telefonov ljudi v “skenerje, nagnjene k napakam”.
Breyer verjame, da je možno, da bi zakon pomenil konec varnega šifriranja in s tem zasebne komunikacije poleg “neučinkovitega blokiranja omrežja in cenzure iskalnikov”. Meni, da skeniranje shranjenega materiala v oblaku vodi v množični nadzor zasebnih fotografij. “Namesto izboljšave dela organov kazenskega pregona z “učinkovitimi kazenskimi preiskavami” in določanjem vseevropskih standardov za preprečevanje, podporo in svetovanje žrtvam, obstaja grožnja z zakonom,” katerega učinek Breyer opisuje z “nadzorno državo v kitajskem slogu”.
Poslanec v preverjanju starosti, ki naj bi postalo obvezno za komunikacijske storitve, vidi še eno priložnost za ukinitev anonimne komunikacije. Prepričan je, da je nadzor klepeta kot odpiranje in skeniranje vseh pisem na pošti – neučinkovito in nezakonito. “Tudi najbolj intimne gole fotografije in seksualni klepeti lahko nenadoma končajo pri zaposlenih v podjetju ali policiji. Vsi smo odvisni od varnosti in zaupnosti zasebne komunikacije: ljudje v stiski, žrtve zlorab, otroci, gospodarstvo in tudi državni organi,” opozarja Breyer.
Nemogoče je oporekati temu, da je otroška pornografija nekaj najbolj zavržnega, zaradi česar se je treba proti slednji tudi boriti. A namesto da bi šli v izboljšavo dela organov kazenskega pregona, se lahko v konkretnem primeru zgodi, da bo celotna komunikacija stotin milijonov ljudi padla v primež EU birokracije, ki nima legitimnosti in nikomur ne odgovarja. Vsakdo tako s tem tvega, da bo kadar koli preganjan zaradi “sovraštva in hujskanja” ali pa bi se moral bati, da bodo njegove najintimnejša sporočila in fotografije postali splošno dostopni. Prav to pa je očitno distopična prihodnost, proti kateri gremo Evropejci, ne da bi se tega zavedali.
Ž. N.