V zadnjih letih je Kanada postala globalni simbol za zlorabo neetične prakse asistiranega samomora, ki se je iz domnevno humanitarne pomoči spremenila v sistematičen “stroj smrti” za ranljive posameznike. Ta razvoj ni sprožil le mednarodne kritike, ampak je razkril tudi novo nevarno mejo – darovanje organov po evtanaziji (ODE), ki normalizira smrt kot “uporabno dobrino”.
Kanadski primer je posvaril, kaj lahko sledi v primeru neupoštevanja etičnih pomislekov, kar kaže na še večjo pomembnost referenduma, za katerega je iniciativa Gibanja za otroke in družine zbirala podpise. To ni le vprašanje individualne izbire, temveč družbene etike, ki ogroža najranljivejše posameznike.
Leta 2015 je Kanada pod Trudeaujevo vlado legalizirala medicinsko pomoč pri umiranju (MAiD), v navezavi na to pa obljubljala “sončne poti” in novo dobo sočutja. V resnici se je sistem hitro razširil. Do danes evtanazija ni postala dostopna le hudo bolnim, temveč tudi invalidom, veteranom s posttravmatsko stresno motnjo in celo revnim, ki ne morejo dostopati do ustrezne zdravstvene oskrbe. Britanski mediji, kot je The Spectator, so se spraševali: “Zakaj Kanada evtanazira revne?” Mednarodni komentatorji, vključno z Rossom Douthatom v New York Timesu, opozarjajo na “spolzko pobočje”, saj se logika evtanazije neizogibno širi na vse oblike trpljenja. Douthat poudarja, da zdravniki ne morejo vedno “ponuditi rešitve”, kar vodi do predpostavke, da je smrt “zdravilo” za neozdravljivo stanje – logika, ki se lahko hitro raztegne na kronične bolezni, duševne težave in socialne stiske.
Ta širitev ni naključna – gre za neizogiben proces, saj se meje upravičenosti nenehno premikajo. Kanada je tako postala sinonim za mračne zgodbe o smrtonosnih injekcijah. Tam namreč evtanazijo oglašujejo kot “dostojanstveno” izbiro, v resnici pa pritiskajo na ranljive, ki se počutijo kot družbeno breme.
Nevarna praksa darovanja organov po evtanaziji
Ena od najbolj zaskrbljujočih razsežnosti kanadskega sistema je integracija evtanazije z darovanjem organov. Kanada je dosegla “mračen medicinski mejnik” – prvi uspešen presadek srca na svetu, ki ga je daroval pacient, evtanaziran prek MAiD. V tem primeru je 38-letni moški z amiotrofično lateralno sklerozo (ALS) prejel smrtonosno injekcijo, samo sedem minut po ustavitvi srca pa so organ “obudili”, ga prepeljali v ZDA in presadili. To označuje novo mejo v “darovanju organov po evtanaziji” (ODE). Kanada je tako postala “svetovna voditeljica” na tem področju, kot poroča Lifesite.
Številke so alarmantne. Do leta 2021 je Kanada “prispevala” 136 od 286 svetovnih primerov, leta 2024 pa je 5 % vseh presaditev organov v državi vključevalo organe evtanaziranih oseb. Medicinska poročila opozarjajo na prisilo. Pacienti, ki čutijo, da so “breme”, se hkrati spopadajo z idejo, da lahko s svojo smrtjo “storijo nekaj smiselnega” – darujejo organe. Želja po donaciji tako postane razlog za zahtevo po smrti, kar normalizira pot, na kateri najranljivejše “pobirajo” za reševanje drugih. To ni humanitarnost, gre za dehumanizacijo, saj smrt tako postane družbeno orodje, etična cena pa je razvrednotenje življenja.
Kritiki opozarjajo, da ta praksa ustvarja pritisk na bolne, invalide in starejše, da izberejo smrt, namesto da bi družba vlagala v podporo, paliativno oskrbo in socialne storitve. V Kanadi se evtanazija ne ustavi pri terminalnih boleznih – razširila se je na duševne motnje in socialne stiske, ODE pa dodaja plast izkoriščanja.
Slovenija na poti Kanade – zaskrbljujoče posledice legalizacije
V Sloveniji je julija 2025 parlament po referendumu sprejel zakon o asistiranem samomoru, s čimer je postala prva vzhodnoevropska država, ki je legalizirala to prakso. Aktualna oblast se je na vsak način trudila uvesti to spremembo, in sicer kljub opozorilom kritikov, kot je Aleš Primc. Ta je opozarjal na nevarno družbeno klimo, zaradi katere se starejši in bolni počutijo kot breme. Čeprav je zakon obljubljal stroge varovalke, kanadski primer kaže, da so te meje krhke in se hitro širijo, ljudje pa bodo o tem znova lahko odločali na referendumu.
Če Slovenija sledi kanadskemu vzoru, bi lahko evtanazija kmalu vključevala invalide, duševno bolne in celo otroke, kot se dogaja drugod. Integracija z darovanjem organov bi lahko ustvarila sistem, v katerem se bodo ranljivi počutili prisiljene v odločitev za smrt v imenu “koristi za družbo”. V državi z omejenimi viri za paliativno oskrbo bi to lahko vodilo k razvrednotenju življenja, kot opozarjajo domači kritiki: “Evtanazija vodi k razvrednotenju življenja.” Namesto da bi vlagali v podporo bolnim, bi družba raje izbrala najcenejšo pot – smrt.
A. H.