Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je včeraj Grčijo obsodilo zaradi nezakonite vrnitve migrantke v Turčijo in “ugotovilo” obstoj močnih indicev, da je v Grčiji obstajala sistemska praksa tovrstnih pushbackov. V zadnjih letih so sicer odločitve sodišč močno zaznamovale migracijsko politiko v Evropi, kar odpira vprašanje: ali je še pomembno, kdo vodi vlade, če migracijsko politiko usmerjajo pravosodni organi? Ali lahko še govorimo o demokraciji, če so ključne politične odločitve prepuščene sodiščem?
Sodišče je v tem primeru odločalo o pritožbi, ki jo je leta 2021 vložila ženska, ki je želela maja 2019 prek reke Marice zbežati v Grčijo. Tam so jo prijele oblasti, a namesto obravnave njene prošnje za azil so jo poslali nazaj na turški breg reke.
Sodišče je v primeru Turkinje “ugotovilo” kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah in državi naložilo plačilo 20.000 evrov odškodnine. Organizacije za človekove pravice pa že dlje časa obtožujejo grško vlado, da podpira prisilno vračanje migrantov, kar Atene vseskozi zanikajo.
Podoben primer se je zgodil v Italiji, kjer je sodišče blokiralo odločitev vlade, da bi migrante pošiljala v Albanijo. Ta sodba je neposredno posegla v migracijsko politiko, ki jo je zasnovala politična oblast, kar je sprožilo ostre odzive. Kritiki opozarjajo, da s takšnimi odločitvami sodišča posegajo v suverenost držav in spodkopavajo demokratične procese.
Vprašanje pri tem je, ali je še pomembno, kdo vodi vlado, če migracijsko politiko oblikujejo sodišča. Demokratično izvoljeni predstavniki so namreč tisti, ki morajo oblikovati politike, ki odražajo voljo volivcev. Opazno pa je, da prihaja do prekomernega poseganja pravosodja v pristojnosti politične oblasti, kar bi lahko pomenilo nevaren precedens za nadaljnje preoblikovanje političnih procesov in suverenosti držav v prihodnosti.
Sara Kovač