Ena skupnih značilnosti nedemokratičnih režimov je sistematična uporaba terorja zoper njihove nasprotnike. Maltretiranje, odvzemanje svobode, ropanje lastnine, v končni fazi tudi ubijanje. Teptanje človekovega dostojanstva v imenu odrešiteljske ideologije. Vse to intenzivno počnejo avtoritarci vseh barv. V tem smislu se komunisti prav nič ne razlikujejo od svojih fašističnih in nacionalsocialističnih bratrancev. Teror v režimih, ki so jih so ti vzpostavili in ki je privedel do številnih zločinov ter množičnega kršenja temeljnih človekovih pravic, ni bil nikakršen »odklon« od sicer dobrih zamisli, kot to razlagajo njihovi apologeti. Ne, bil je del notranje logike komunističnih režimov, saj so temeljili na ideologiji, ki ni prenašala pluralizma in ki je zavračala svobodo posameznika (ali pa jo je razlagala na zelo sprevržen način).
Vendar v nasprotju s fašizmom in z nacionalsocializmom komunizem ni bi deležen odločne in sistematične obsodbe. Ni dobil svojega nürnberškega procesa. Redki nosilci komunističnega nasilja so se znašli na zatožnih klopeh sodišč, še redkeje so bili za svoje zločine obsojeni. Komunistična ideologija ima še vedno po svetu številne privržence. Dandanes sicer pogosto nastopa pod različnimi krinkami (njeni protagonisti imajo denimo sedaj zelo radi zeleno barvo). A njeno bistvo je še vedno isto. Gre za težnjo po odstranitvi vseh, ki niso na pravi “liniji” – z vsemi razpoložljivimi sredstvi.
In med ta sredstva sodi uporaba nasilja. To tudi novodobnim levičarjem, zagovornikom t. i. kulturnega marksizma, nikakor ni tuje. Pogosto ga uporabljajo, da bi zmagali na volitvah. Kot opisuje Alejandro Peña Esclusa v svoji knjigi Volilne prevare Foruma São Paolo, so južnoameriški levičarji prihajali do volilnih zmag (tudi) tako, da so njihovi privrženci po cele mesece z uličnim nasiljem (pod krinko protestov) ustrahovali državljane, pri čemer je bilo njihovo (ne)prikrito sporočilo: nasilje se bo ustavilo, če boste volili nas. To se je zgodilo v Kolumbiji, prav tako v Čilu. Levičarji so državljane malodane vzeli za talce. Le-ti so “odkupnino” plačali tako, da so izvolili tiste, v katerih korist se je izvajalo nasilje.
Levičarska ulična vojska
Vendar ni treba, da se omejimo samo na “zeleno celino”. Podobno se je dogajalo v Sloveniji v času tretje Janševe vlade, ko je po dolgem času desnica znova prišla na oblast. Njeni levi nasprotniki so nemudoma organizirali svojo “ulično vojsko”, da je začela razgrajati po Ljubljani (v manjši meri tudi drugje po državi). Dogajale so se stalne zapore cest in trgov, dogajali so se napadi na novinarje in fotografe, da ne govorimo o grožnjah s smrtjo temu ali onemu, ki so bile stalnica teh protestnih shodov. Eden od tedanjih opozicijskih vodij je celo izjavil, da je pogoj za nehanje le-tega zamenjava vlade. Čeprav jim vlade ni uspelo predčasno zrušiti, pa je ta stalni pritisk vsaj del državljanov pripravil do tega, da so na volitvah glasovali za novokomponiranega favorita levice (češ, “sedaj bo vsaj mir”).
Z lansko prepričljivo volilno zmago leve politične opcije je agresivnost slovenskih neoboljševikov dobila dodaten zagon. Prepričani so, da je treba s “sovražniki” temeljito obračunati. Pri tem ne gre samo za ljudi, ki so bili del prejšnje vladajoče garniture, ampak tudi za tiste, ki so z njo sodelovali. Pogosto je »greh« nekoga samo v tem, da je bil na neki položaj postavljen v času prejšnje vlade.
Najbolj brutalen kadrovski pogrom se dogaja na nacionalni radioteleviziji, kjer sistematično odstavljajo vse tiste urednike in voditelje, ki jih je angažiralo prejšnje, “janšistično” vodstvo. Ena od njihovih žrtev, do nedavnega voditeljica TV Dnevnika Valentina Plaskan, je zaradi stalnega šikaniranja končala celo na urgenci. To je torej “depolitizacija”, kot jo razumejo premier Robert Golob in njegovi eksekutorji.
Dr. Matevž Tomšič