Danes praznuje 104. rojstni dan največkrat prevedeni slovenski pisatelj, domoljub, antifašist in antikomunist iz zamejstva, Boris Pahor. Ker je bil vedno pokončen človek in brez dlake na jeziku, so ga številni želeli utišati. Večkrat je bil celo omenjen kot kandidat za Nobelovo nagrado.
Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, še v času v Avstro-Ogrske in leto pred začetkom prve svetovne vojne. Sedemleten je bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu leta 1920, kar je popisal v delu Grmada v pristanu ter romanu Trg Oberdan. Njegovo mladost sta zaznamovala odvzem maternega jezika in življenje v multietničnem okolju, bil pa je tudi priča rasti nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji.
V medvojnem obdobju je v Trstu sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in leta 1941 poslan v Libijo, od koder je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga prestavili še v druga taborišča, nazadnje v Bergen-Belsen, ki so ga aprila 1945 osvobodili.
Svoje taboriščne izkušnje je Pahor med drugim strnil v romanu Nekropola (1967), ki je bil leta 1990 preveden v francoščino, nato pa še v številne druge jezike. Prav ta roman mu je prinesel svetovno prepoznavnost. Tudi sicer so njegova dela priznana preko meja in velja za enega najbolje prodajanih slovenskih avtorjev v tujini.
Večkrat je obsodil komunistične zunajsodne poboje
Leta 1952 se je Pahor poročil z Radoslavo Premrl, sestro slovenskega narodnega heroja Janka Premrla – Vojka, ki je preminula leta 2010. Spomine na njuno več kot pol stoletja dolgo skupno življenje je strnil v delu Knjiga o Radi. Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije. V Jugoslaviji je odmeval intervju, objavljen v posebni izdaji revije, brošuri Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. V pogovoru s Pahorjem in Alojzom Rebulo je Kocbek obsodil zunajsodni poboj 11.000 slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji.
Aprila so ob odprtju njegovega spomenika v ljubljanskem parku Tivoli, postavljenem v bližino spomenika Kocbeku, v Mladinski knjigi priredili simpozij v čast reviji Zaliv, ob pisateljevem 104. rojstnem dnevu pa izdali zbornik prispevkov s srečanja. Pahor, tudi zapriseženi borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur, je vselej poudarjal, da je nacionalna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.
Veliko upov polaga na mlade rodove, ki bodo imeli poglobljeno znanje zgodovine, prava in diplomacije
V minulih letih se je Pahor rad gibal med mladimi. Leta 2015 je italijanska založba Nuovadimensione izdala knjižico Quello che ho da dirvi (Kar vam imam povedati). Gre za dialog med Pahorjem in skoraj 90 let mlajšimi dijaki. Kot je povedala literarna zgodovinarka Tatjana Rojc, so osrednje teme dela identiteta, jezik, pisanje, literatura, življenje, vojna, duša in ženski svet. Pobudnik dialoga je bil furlanski intelektualec Angelo Floramo.
Knjiga se začenja z vprašanjem, ali se Pahor počuti Slovenca ali Italijana, na kar pisatelj nesporno odgovori, da Slovenca. Njegov odgovor se nato razširi na temo narodnosti in državljanstva, kot je večkrat poudaril, dva povsem različna pojma.
Dijake so ob srečanju z njim zanimale različne stvari. Dijakinja višje srednje šole Magrini-Marchetti iz Humina v Furlaniji Mila Feregotto (18) je ob pisateljevih razmišljanjih o pomenu narodne zavesti in identitete ugotavljala, da identiteta ni stvar genetike, temveč kulture, nekaj globljega in pomembnejšega. Pahor je dal mladim misliti. Dijakinji z že omenjene šole Sofii Baldini (18) se je ob Pahorjevih spominih na obdobje fašizma in njegovo bivanje v več koncentracijskih taboriščih porodilo vprašanje, ali je boj človeka proti človeku resnično nemogoče izkoreniniti. Zanimivo pa je bilo vprašanje dijaka Mattea Cucchiara (18), ali tudi v sodobni družbi zaznava kakšno obliko totalitarizma, ki izhaja iz fašizma in nacizma in ali se je mogoče izogniti temu, da zapadeš v past totalitarizma.
Pahor v pismu dijakom na koncu priporoča politično dejavnost, ki pa naj bo osnovana na znanju, na poglabljanju in študiju zgodovine, prava in diplomacije, zato, da bo svet lahko doživel pravo spremembo.
C. Š., STA