Ali smo Slovenci leta 1941 ravnali narobe, ko smo se uprli nemškemu in drugim agresorjem ter v uporu vztrajali štiri leta? Kajti z uklonitvijo Hitlerju in s sprejemom ponemčevanja bi preprečili veliko mrtvih in stopnjevanje zla. Smo med drugo svetovno vojno ravnali prav, ko smo se v boju z agresorji obrnili na pomoč z orožjem k zaveznikom? So Britanci in Američani ravnali neodgovorno ali pa so naredili prav, ko so ugodili naši želji? Smo leta 1991 ravnali prav, da smo se uprli jugoslovanskemu agresorju? Bi se morali ukloniti nakanam Miloševića? S temi vprašanji je Božo Cerar nakazal zgrešenost Kučanovega ‘pisma za mir’ v kolumni z naslovom: “Kot je Hitler iz naše dežele hotel napraviti nemško, hoče Putin iz ukrajinske napraviti rusko”.
Po besedah Boža Cerarja je ključ za ustavitev ukrajinske vojne v Moskvi, v Rusiji, ki je napadla sosednjo državo. “Do občutnega večanja obrambnih proračunov in oboroževanja evropskih držav je prišlo šele po letu 2014 , prvi ruski agresiji na Ukrajino in priključitvi Krima. Nadaljevanje agresije lani je to še dodatno pospešilo,” je zapisal v kolumni ter spomnil, da so dvomi o njenih namenih rastli tudi zaradi nespoštovanja ali formalnega izstopa Rusije iz vrste mednarodnih sporazumov, katerih namen je bil krepiti medsebojno zaupanje in varnost v Evropi. Kasneje se je izkazalo, da je Moskva tako ravnala zato, da je imela proste roke pri kopičenju svojih čet vzdolž meje z Ukrajino.
Z ustavitvijo invazije, začetim umikom iz zasedenih ozemelj ter priznanjem pravice Ukrajincem do samobitnosti in pravice ukrajinske države do njenega nadaljnjega obstoja bi bistveno pripomogla k začetku pogajanj o dolgoročnem miru med državama – vključno s položajem ruske manjšine oziroma rusko govorečih v Ukrajini. Cerarju se zdi, da tudi avtorji pisma nekako dvomijo v ukrajinsko subjektiviteto. Do tega, da se hočejo obvarovati pred rusko nadvlado, naj ne bi prišli sami, ampak na ameriško prišepetavanje, in postali njihov zastopnik, prek katerega Združene države z Rusijo bijejo boj za vplivno območje v tem delu sveta. “In to po holodomorju, orkestriranem s strani sovjetskega režima, ki je v času Stalina stal življenja na milijone Ukrajincev, in po ruski uradni tezi o ruskem svetu, kamor naj bi spadala tudi Ukrajina, pa naj ji je to všeč ali ne,” je še opomnil Cerar.
Helsinška listina o miru in sodelovanju v Evropi vsebuje deset temeljnih načel, Rusija pa je kršila vse po vrsti. V Kučanovem “pismu za mir” se omenja posodobitev te listine, tako se Cerar sprašuje, ali bi moralo katero od načelo ob prenovitvi odpasti. Evropske države in ZDA so se bile še leta 2021 pred rusko invazijo pripravljene pogajati o obnovitvi starih in uveljavitvi novih ukrepov o ohranitvi miru in krepitvi medsebojnega zaupanja in varnosti v Evropi. Razčistile bi tudi ruske bojazni glede oborožitve in razporeditve sil zveze Nato. To so seveda vprašanja, pri reševanju katerih morajo biti evropske države razumljivo v ospredju. Seveda pa bi se zaveze nanašale tudi na rusko stran v smislu suverenosti, enakopravnosti in upoštevanju varnostnih interesov vseh držav. Poleg Rusije torej tudi Ukrajine, Gruzije, Moldavije, baltskih držav, Poljske itd. “Rusija tega ni bila pripravljena sprejeti, hotela je nekaj drugega. Kaj, se je pokazalo nekaj tednov kasneje,” je opozoril Cerar in dodal, da je Rusija poteptala tudi določbe t. i. Budimpeštanskega memoranduma iz leta 1994.
“Tako kot v našem imamo tudi v primeru Ukrajine opravka z zanikanjem obstoja ukrajinskega naroda in ukrajinske države. Kot je Hitler iz naše dežele hotel napraviti nemško, hoče Putin iz ukrajinske napraviti rusko,” je zapisal Cerar in vprašal, ali smo Slovenci leta 1941 ravnali narobe, ko smo se uprli nemškemu agresorju – kar bi bilo nekako razbrati iz logike avtorjev pisma. Po Cerarjevih besedah velja spomniti, da so nam zavezniki nudili pomoč na podlagi Atlantske listine, politične izjave, ki so jo na začetku vojne podale ZDA in Združeno kraljestvo in kasneje odobrile tudi druge zaveznice. V njej so bili med drugim dani temelji svetovne ureditve po vojni – nobenih ozemeljskih sprememb zoper voljo prebivalstva, samoodločba narodov, neuporaba sile, varstvo človekovih pravic in svoboščin itd., kasneje zajeti v Ustanovni listini OZN. “Smo leta 1991 ravnali prav, da smo se uprli jugoslovanskemu agresorju? Bi se morali ukloniti nakanam Miloševića,” se sprašuje avtor kolumne v nadaljevanju. Meni, da moramo glasno obsoditi vojne zločine in zločine zoper človečnost, ki jih počenja ruska vojska v Ukrajini in zahtevati odgovornost zanje. “Kot sta bila v preteklosti ogrožena svoboda in preživetje slovenskega naroda, tako je danes na kocki svoboda ukrajinskega,” še poudarja.
Začetek pogajanj je odvisen od ruskega predsednika
V vojni v Ukrajini se ne odloča le o ukrajinski usodi, ampak tudi o suvereni enakosti držav nasploh, o spoštovanju Ustanovne listine OZN in usodi obstoječega svetovnega reda, čigar nekatera glavna načela smo že omenili. Seveda mora v njem imeti svoje mesto tudi velesila sosednja Rusija. To je vsakomur jasno. Vendar ne takšnega, kot si ga je zastavil ruski predsednik in ki ga želi uveljaviti s silo na škodo drugih. Če bi v tem uspel, bi šlo res za civilizacijski prelom. Odziv naše širše javnosti kaže, da so avtorji pisma ostali osamljeni. Slovenija – vlada in opozicija – pa glede ruske agresije ostaja vsaj za enkrat enotna, nenazadnje tudi zaradi odločne reakcije predsednika vlade Roberta Goloba, še ugotavlja Cerar v svoji kolumni, ki je v celoti dostopna na Portalplusu.
Sara Kovač