Za razliko od zahodnih držav, ki se ne bojijo svojih civilizacijskih standardov, je Slovenija izredno tolerantna do islamskih naglavnih noš, namenjenih temu, da ponižajo in podjarmijo ženske. Bralka nam je pisala, da njenega otroka v vrtcu varuje zakrita pomočnica, kar najbrž ni edini podoben primer.
Mamica še ne triletnega fantka je v vrtcu Najdihojca v Ljubljani opazila, da njenega otroka poleg vzgojiteljice pazi še pomočnica – ki pa naj bi bila zakrita z islamskim pokrivalom, viden je bil le njen obraz in roke od zapestij navzdol.
Bralka pravi, da je sredi tedna vzgojiteljico prosila za pogovor, in ji zaupala svoje pomisleke in neodobravanje glede situacije, ta pa je rekla, da se bo s ponedeljkom, 11. novembra, na delovno mesto pomočnice vrnila prejšnja pomočnica, ki je bila bolniško odsotna. A ko je v ponedeljek, 11. novembra, svojega sina pripeljala v vrtec, je bila omenjena zakrita pomočnica še vedno v njegovi skupini.
Diploma ni dovolj
Državni vrtci v Sloveniji so vzgojno-izobraževalne ustanove. Glede na to bralka razume, da je oznaka “vzgojen” enako pomembna kakor oznaka “izobraževalen”, zato samo dejstvo, da ima vzgojiteljica/pomočnica (tudi vzgojitelj/pomočnik; v nadaljevanju bom uporabljala samo žensko obliko) diplomo oziroma za razpisano delovno mesto ustrezni izkaz o potrebni izobrazbi, še ne pomeni, da izpolnjuje vse pogoje za sprejem na delovno mesto in da se jo kot tako lahko zaposli na delovno mesto, kjer je neposredno v stiku z varovanci v vrtcu.
Bralka pričakuje ustrezne standarde v javnih zavodih
Mamica otroka pričakuje neka pravila oblačenja oblačenja vzgojiteljic/pomočnic v javnih zavodih, oziroma da javna uslužbenka na delovnem mestu vzgojiteljice/pomočnice v prvi vrsti predstavlja norme in vrednote vzgojno-izobraževalne ustanove, ki jo zaposluje. Če bi bila na delovnem mestu na primer vzgojiteljica/pomočnica silno pomanjkljivo oblečena oziroma v tem pogledu neprimerno oblečena, bi jo gotovo opozorili in bi se morala obleči delovnemu mestu primerno.
Zdravnik, medicinska sestra, na primer, morata biti na delovnem mestu oblečena v delovno obleko oziroma v zdravniško haljo, v Kliničnem centru morajo tudi čistilke upoštevati kodeks oblačenja na delovnem mestu, kjer ne smejo biti tako zakrite, kakor je ta pomočnica v skupini njenega otroka, poudarja Bralka.
Kaj sekularni družbi sporoča zakrita pomočnica?
Bralka je šokirana, ker je pomočnica popolnoma prekrita (razen obraza in rok od zapestja navzdol), v smislu, da se mora zakrivati in skrivati pred “javnostjo”. Pri tem se bralka sprašuje, kaj s tem svojim načinom oblačenja posredno sporoča v sekularizirani državi zahodnega sveta 21. stoletja, med katere sodi tudi Slovenija, ki je prav tako članica Evropske unije?
Da ženska s tem, ko se zakriva in skriva, skriva svojo podobo, da ni enakovredna in enakopravna moškemu, ki se mu v javnosti ni potrebno v tem smislu zakrivati, da zanikuje svojo javno vlogo in svoje mnenje v družbi. Ženska se mora torej takoj, ko stopi iz svojega doma, z oblačili zakrivati in skrivati, medtem ko se moškemu ni treba, meni bralka. “Tak način je za naju z možem ravno nasprotno od učenja strpnosti in je za naju nedopusten,” pravi.
Toleranca do zatiranja žensk
Bralka meni tudi, da s tem, ko javna ustanova, kot je javni vrtec, na delovnem mestu dopušča takšno stanje, dopušča, da se otroka uči, da je treba biti toleranten do zatiranja žensk.
S tem ko vrtec kot javni zavod dopušča, da v njegovih prostorih za otroke skrbi popolnoma zakrita ženska (v tem primeru pomočnica), zanika pravico ženske do enakopravnosti, pravico deklic in dečkov, da se jih že od malega vzgaja, da je ženska lepa takšna, kot je, in da se deklici, kasneje ženski, zato da bo spoštovana, ni potrebno popolnoma zakrivati in skrivati,” pravi.
V katerih državah EU je burka prepovedana?
Bralkino pismo je seveda razumljivo – nikomur ne zapoveduje, kako naj se oblači v svojem prostem času, le na delovnem mestu, ko je v stiku z otroki. Majhnim punčkam pač ni treba v glavo vbijati kompleksov, da je ženska podoba nekaj pohujšljivega, kar bi se moralo pred javnostjo skrivati. Za razliko od progresivne Slovenije pa v drugih evropskih državah vladajo veliko bolj strogi pogoji, kar se tiče nošnje nikabov in burk.
Od julija 2021 so naslednje evropske države uvedle popolno prepoved ali delno prepovedale nošnjo burk v javnosti: Avstrija, Francija, Belgija, Danska, Bolgarija, Nizozemska (v javnih šolah, bolnišnicah in javnem prevozu), Nemčija (delne prepovedi v nekaterih deželah), Italija (na nekaterih lokacijah), Španija (na nekaterih lokacijah v Kataloniji) Luksemburg, Švica, Norveška (v vrtcih, javnih šolah in univerzah), in Kosovo (v javnosti šole), Bosna in Hercegovina (na sodiščih in drugih pravnih institucijah).
Odločitev Evropskega sodišča iz julija 2021 pravi tudi, da so prepovedi oblačenja na podlagi veroizpovedi v zasebnih podjetjih – tudi tam, kjer ni splošne prepovedi, upravičene. “Prepoved nošenja kakršne koli vidne oblike izražanja političnih, filozofskih ali verskih prepričanj na delovnem mestu je lahko utemeljena s potrebo delodajalca po predstavitvi nevtralne podobe strankam ali po preprečevanju socialnih sporov,” so svojo odločitev utemeljili sodniki Evropskega sodišča. Razsodba je bila nadaljevanje procesa nemških sodnikov, ki so podprli pravico dveh delodajalcev, da odpustita ženski, ki sta vztrajali, da morata na delu nositi naglavno ruto.
Se pravi, prepoved – v najrazvitejših državah EU, Tanja Fajon bi rekla “jedrni Evropi” – se ne nanaša le na izobraževalne in druge javne institucije (tam je takšna prepoved že samoumevna), ampak celo na splošno nošnjo v javnosti. Pri nas pa ženske v burkah učijo predšolske otroke …
Slovenija med državami, ki ne omejujejo nošenja naglavnih rut
Tretjina držav članic EU je uvedla specifično nacionalno prepoved burk in nikabov. Prepovedi na lokalnem področju ima šest držav, pet od teh pa ima tovrstne prepovedi uveljavljene tudi na državni ravni.
V Sloveniji pa nimamo prav nobenih zakonov, s katerimi bi prepovedovali nošenje nikabov ali burk. Je pa stranka SDS predlagala spremembo Zakona o varstvu javnega reda in miru, s katero bi zakon po novem prepovedoval nošenje obraznih tančic. Ženske, ki bi v javnosti nosile burke, bi morale plačati 100 evrov kazni. Državni zbor pa je predlog zavrnil, pri tem pa so se poslanci sklicevali na to, da bi predlog kršil ustavno zahtevo po nevtralnosti države do verskih skupnosti. Seveda to ni res, saj takšna oblačila nimajo nič skupnega z vero samo – Koran namreč ne predpisuje, kako morajo biti ženske oblečene. Gre za arabsko mizogeno tradicijo, staro tisočletja, katere namen je podjarmljenje žensk – šele kasneje se je ta običaj inkorporiral v versko tradicijo.
I. K.