Brane Golubović, poslanec LMŠ, je očitno že eden takšnih, ki ne morejo za nobeno ceno sprejeti dejstva, da se oblast menja, in da ne morejo večno vladati kot v kakšnem enopartijskem sistemu, ali kot bi rekel psihoanalitik Roman Vodeb: “V objemu svoje politične razvajenosti se nikakor ne morejo sprijazniti in privaditi, da so sedaj v opoziciji.”
V intervjuju za mariborski levičarski dnevnik je poslanec LMŠ Brane Golubović, ki se ne očitno ne more sprijazniti, da ni več del vladajoče garniture s slikovitimi primerjavami “Člani te vlade so se postavili v vlogo sončnih kraljev in kraljic, po načelu: država, to sem jaz,” udaril po vladajoči koaliciji, pri čemer pa je zgolj pokazal, da le sledi že ustaljeni opozicijski taktiki, ki za diskreditacijo aktualne koalicije in Janeza Janše rada posega po raznih pravljičnih, bajeslovnih, teoloških in malce bolj slikovitih zgodovinskih povezavah, kot je tista s “princem oziroma knezom teme” in s kakršnimi se rado razpolaga tudi po nekaterih tranzicijskih “onesnaževalcih” medijskega prostora.
Nenazadnje smo bili na nedavnem “mitingu resnice” na Roški priča pravcati lutkovni predstavi, kjer so levi navijači uprizorili predstavo, ki bi morda bolj spadala v bližnje Šentjakobsko gledališče, a pri levičarjih je v zadnjem času navada, da radi pozirajo na ulicah, tako kot je se je izkazal tudi eden od neuradnih soorganizatorjev petkovih politkolesarskih mitingov, s svojo “angelsko tragikomedijo” na ulicah Ljubljane.
“V LMŠ smo najbolj naklonjeni takojšnjim volitvam, se pa zavedamo, da do tega zelo težko pridemo.” Ja, to je razumljivo, da tisti, ki so navajeni vladati, ne morejo sprejeti dejstva, da so se naenkrat znašli v opoziciji. To se da pojasniti tudi s pomočjo psihoanalize, kar je za naš portal že pojasnil priznani strokovnjak Roman Vodeb, ko je komentiral ravnanje politkolesarjev: “V objemu svoje politične razvajenosti se nikakor ne morejo sprijazniti in privaditi, da so sedaj v opoziciji.”
Ali če povemo po domače in v skladu z osnovnimi standardi demokracije oziroma, kot je nedavno dejal poslanec DeSuS-a Robert Polnar: “To, kar se je od 13. marca naprej zgodilo v Sloveniji, ni nič drugega kot to, da je vlado sestavila stranka, ki ima daleč največ mandatov v parlamentu. In te mandate ni dobila po volji CK ZKJ ali pa politbiroja, ampak na splošnih in tajnih volitvah. To, kar je za običajne parlamentarne demokracija nekaj čisto normalnega, je v Sloveniji postalo bogokletno.”
Glede tako zaželene prehodne vlade, seveda prav s strani LMŠ, Levice in SD, pa je Golubović še dejal: “To bi bil glas za normalizacijo stanja v državi in za predčasne volitve.” Takšna vlada bi bila po možnosti pretežno leva, saj v nasprotnem primeru v tranzicijski opoziciji ne bi prenehali z nerganjem. Njihova intimna opcija je jasna, ena in edina ter zveličavna. Za Golubovića in njegove je očitno normalno, da nam vlada le levica. To, da dediči revolucije kot nekaj normalnega in celo demokratičnega razumejo zgolj in samo svoj pogled na svet, pa je tako ali tako že znano. A v samem bistvu gre tudi zato, da je nenadna izguba državnih seskov boleča. Vsa ta histeričnost v delu opozicije in pri njihovih zvestih nevladnikih je v samem bistvu predvsem posledica finančne podhranjenosti.
Po Golubičevih besedah v LMŠ tudi že iščejo “novi obraz”, kar je že znana vaba oziroma limanica za levo volilno telo in potemtakem povsem pričakovano. Vendar pa v LMŠ in žlahtnih “partijah” verjetno ni kakšnega “frišnega obraza”. Ljudi ne prepriča niti bruseljska “princeska” Tanja Fajon, Aleksander Čeferin pa tudi ne želi biti glavni junak te “španske limonade”. Šarčeva vlada je sicer ves čas dajala vtis, da se ukvarja samo s tekočimi posli, kot je v nekem intervjuju ugotovil tudi družbeni kritik, profesor in kolumnist Žiga Turk.
Janez Janša ne more biti edina programska točka
“Verjamem, da bo opozicija našla skupne točke, ki jih bo volivcem ponudila kot alternativo.” Če resno mislite bi bil že skrajni čas, saj je bil do sedaj ena redkih ali celo edina resna skupna točka Janez Janša. Samo prezir do morebitnega skupnega sovražnika ne bo dovolj. “A do tega, da vlada pade, potrebujemo vsaj še sedem dodatnih glasov. Ni vse odvisno od opozicije.”
“Lahko, da je Nova Slovenija ta člen, edina partnerica, ki bi si lahko privoščila zapustiti Janševo vlado, saj je na nek način urejena in stabilna stranka. SMC je stranka, ki je javnomnenjske raziskave ne zaznavajo več in nima kaj izgubiti, če ostane v tej vladi. DeSUS ima notranje spore in težave, poleg tega je stranka, ki mora biti vedno v koaliciji,” je izjavil Golubović. Zgago v DeSUS-u delajo predvsem posamezniki, ki jim ni mar za stranko, ampak za vsako ceno zgolj hranijo svoje lastne apetite. Eden takšnih primerov je na primer znani “gozdarski” pučist Zlatko Ficko, sicer pa razni prestopniki iz stranke Zares Gregorja Golobiča, ki je znani levi lobist, še iz obdobja vlade Janeza Drnovška.
Zdravko Počivalšek je s sodelovanjem z Janezom Janšo zadovoljen
“Nismo a priori proti Janezu Janši, smo pa proti politiki, ki jo izvaja s svojo stranko in zdaj tudi s koalicijskimi partnerji,” je še ena izmed Golubovićevih cvetk v omenjenem članku. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek se verjetno ne bi strinjal s to trditvijo, saj je v nedavnem intervjuju za Delo kot poroča SIOL, “spomnil na veliko premoč SMC v koaliciji Mira Cerarja, a so takrat po njegovih besedah vseeno delali previdno in z občutkom do manjših partnerjev. “Bi rekel, da podobno zdaj dela SDS z nami,” je dodal. Vlada Marjana Šarca se po Počivalškovih besedah z vsebinskimi zadevami ni ukvarjala. “Vse skupaj je bilo videti kot nekakšno gledališče. Ta zgodba nas je stala stabilnosti in verodostojnosti, mi smo bili v Šarčevi koaliciji bolj na stranskem tiru kot kadarkoli,” je dejal prvak SMC.
“Smo proti temu, da se v naši družbi vzpostavljajo elementi avtokracije, da se krni svoboda medijev, da se želijo podrediti vse veje oblasti in da se napada vodje neodvisnih inštitucij, če povedo svoje mnenje. Smo za moderno, normalno demokracijo.” Avtokratsko je ravno to Golubović, da osrednji slovenski mediji igrajo na vižo ene tranzicijske opcije, celo državni, kar se vse od nekdanje propadle skupne države ni bistveno spremenilo. Bi bil že čas, da medijski prostor postane malce bolj uravnotežen, če želimo govoriti o kakšni demokraciji, ne pa o medijskem monopolu. Izražanje mnenja, tudi na družbenih omrežjih pa je prav poseben in neprecenljiv dar sodobnega demokratičnega razvoja, na kar se nekateri očitno še niso navadili.
Zadostiti je potrebno krivicam iz polpretekle zgodovine
“Kadarkoli je na oblasti SDS vedno pride do razdvajanja, do tenzij v družbi, do sumljivih ravnanj in dejanj odgovornih.” Če nekdo avtokratskim tranzicijskim silam nastavi ogledalo in izrazi potrebo po poravnavi krivic iz polpretekle zgodovine, je to razdvajanje. Za kakšna sumljiva ravnanja in dejanja gre, pa ve sam Golubović.
“Ob osamosvojitvi smo glasovali za družbo, kjer je zelo jasna delitev med tremi vejami oblasti, kjer delujejo mehanizmi nadzora, kjer večina ne uzurpira manjšine in kjer se spoštujejo človekove pravice. V vladi Janeza Janše pa zaznavamo elemente avtokracije po vzoru Poljske, Madžarske in Turčije.” Ob tem so na mestu besede teologa Milana Knepa, ki je zapisal: “Ko se sedanja vlada zavzema za večjo medijsko uravnoteženost, se z različnih koncev sveta zaslišijo kritike, da gre za posnemanje Madžarske, kjer je George Soros obstal, saj mu je Viktor Orban pristrigel peruti. Za temi glasovi iz tujine, ki vlivajo samozavest kolesarjem pred RTV, stojijo novodobni knezi, ki širijo svojo posest na tuja, žal tudi na naša tla.”
Domen Mezeg