Med 25. junijem in 1. julijem 2020 je v Rusiji potekal plebiscit o ustavnih amandmajih, ki so bili predlagani 15. januarja 2020. Resnici na ljubo, Rusi niso odločali o ničemer, glas ljudstva ni bil potreben, niti ni zavezujoč, a se je ruski predsednik Vladimir Putin vseeno odločil, da ljudstvu dá možnost, da se samo izjasni, ali podpira 206 amandmajev k ustavi.
Če kaj, je bil plebiscit o ustavnih spremembah neke vrste glasovanje o zaupnici Putinu. Ali je Rusom všeč, kaj je naredil iz in za njihovo domovino, ali pa se jim zdi, da rine v napačno smer.
Po vseh preštetih glasovnicah je bilo za ustavne spremembe 78,56 odstotkov vseh glasov, proti je glasovalo 21,44 odstotka vseh udeležencev volitev. Volilna udeležba je bila 67,88-odstotna, glasovalo pa je 74.114.217 ruskih državljanov. Rezultat je jasen, več kot dvotretjinska udeležba na plebiscitu, kjer so skoraj štiri petine podprle Putinove spremembe k ustavi.
206 amandmajev. Ogromno. Za primerjavo, slovenska ustava ima 174 členov, ruska jih ima 137. Tu bom izpostavil zgolj tiste najbolj opazne spremembe. Ena takih so zagotovo zaostreni pogoji za funkcionarje ter predsedniške kandidate. Ti bodo morali vsaj 25 let živeti v Rusiji, odpadejo dvojna državljanstva. Rusom naj vlada Rus, ne pa tuja marioneta. Novi predsednik Ruske federacije bo to lahko samo in zgolj dva mandata.
A vse to so, ko pogledamo širšo sliko, zgolj trivialnosti, politika in postavljanje pravil igre. Kar je najbolj pomembno, je nova zaveza v ruski ustavi, da je potrebno ohranjati spomin na prednike in prenašati svoje ideale ter vero v Boga na potomce. Otroci so prepoznani kot prioriteta Rusije, zakon pa je definiran kot skupnost med možem in ženo. Zavezali so se k ohranjanju zgodovinske resnice in spoštovanju podvigov braniteljev domovine, država pa bo dolžna podpirati in ščititi kulturo kot edinstveno dediščino ruske multietnične države.
To ni nek nov obrat Putina in Rusije, ki v slovenskem prostoru še tri desetletja po razpadu Sovjetske zveze velja za nekakšno rdečo trdnjavo. Iste stvari je, kot sem izpostavil že decembra 2018 v kolumni “Kje se konča Evropa in začne zahodna civilizacija?”, Putin govoril leta 2013. “Vidimo, da so številne zahodne države izbrale pot, na kateri zanikajo ali zavračajo svoje lastne korenine, vključno s krščanskimi koreninami, ki tvorijo temelj zahodne civilizacije. V teh državah zanikajo moralne temelje in kakršnokoli tradicionalno identiteto – nacionalna, verska, kulturna in celo spolna identiteta je zanikana ali relativizirana. Tam politiki obravnavajo družino z veliko otroki enako kot homoseksualno zvezo; vera v Boga je enaka veri v Satana. Ekscesi in pretiravanja politične korektnosti v teh državah vodijo do resnih razmišljanj o legitimizaciji gibanj, ki promovirajo propagando pedofilije. Ljudje v številnih evropskih državah se dejansko sramujejo svoje vere in se bojijo govoriti o njej …”
Kako zelo prav je imel takrat Putin! Danes smo priča javnim pozivom voditeljev gibanja Black Lives Matter k uničevanju kipov Jezusa Kristusa, blažene device Marije in vseh ostalih podob krščanskih svetnikov. Požigajo se cerkve, pretepajo se pridigarji, rušijo se kipi misionarjev. BLM si je zadalo nalogo uničiti klasično “z Zahoda predpisano” nuklearno družino. Želijo graditi skupnost prijazno do neheteroseksualcev, v kateri bodo lahko vsi družno “skrbeli” za otroke. V Veliki Britaniji spet v imenu BLM zahtevajo spremembo enega od kraljičinih odlikovanj, na katerem je upodobljen arhangel Mihael, ki tepta Satana. To naj bi bilo žaljivo. Do koga? Do njihovega gospodarja?
In kako na vse to reagira katoliška cerkev? Na vprašanje, zakaj ameriški škofi ne naredijo več, da bi zaščitili kipe katoliških svetnikov pred vandalizmom, je škof Robert Barron odvrnil, da to ni naloga cerkvenih dostojanstvenikov, temveč laikov. Bojda nas je II. vatikanski koncil naučil, da sekularna sfera pripada laikom, ne cerkvenim pastirjem. Prav, pa naj bo tako. “Laik, ko sliši žal besedo čez krščanstvo naj ne brani njegovih načel drugače kot z mečem, ki naj ga sune v malopridnežev trebuh, kolikor je le mogoče globoko,” pravi sveti Ludvik IX. Pogumen nasvet škofa Barrona. Kakšni časi, takšne navade. Vzhod postaja branik krščanstva, Zahod se bo moral za ohranitev krščanstva boriti.
Ivan Šokić