No, kar zamislil sem se ob današnjem datumu (29. 11. 2017), ki je bil nekoč daleč največji praznik nekdanje skupne države. Pa pustimo zgodovino. Te dni sem se veliko ukvarjal s položajem Branka Šalamuna – Šalčija, upokojenega policista, ki je bil nekoč kadet takratne miličniške šole v Tacnu, jaz pa sem bil tam vzgojitelj in ga poznam od takrat.
No, on že tretje leto uživa sadove svojega dela – pokojnino, jaz pa še kar hodim v službo – naj bo to odgovor tistim, ki me nagovarjajo, naj se ne upokojim.
Šalčijeva zgodba je tragična. Več kot trideset let elementarnega policijskega dela je za njim. Tu in tam sva se v tem času tudi srečala. Vem, da ni navaden veteran vojne za Slovenijo, kakršen sem tudi jaz, ki nikoli v tistem času nisem bil v življenjsko ogroženi situaciji. On pa je bil, pa ne le enkrat, ampak večkrat. Daleč največja preizkušnja za slovensko policijo takrat je bil spopad z jugo vojsko pri Trzinu. In takrat je bil Šalči tam, neposredno je zrl smrti v oči, a ostal je živ. Da ne govorim o njegovi akciji reševanja Rajka Meha, Slovenca, ki je takrat poveljeval vojaški policiji jugo vojske v Ljubljani. Tudi takrat je njegovo življenje viselo na nitki. Takšnih in podobnih herojskih dejanj Šalčija je še veliko več.
Da pa bi bila mera polna, ga je v zadnjih letih doletelo najhuje, usodno je zbolel, dvojna delna možganska kap, odpoved delovanja ledvic, presaditev ledvice in posledično dializa, sladkorna bolezen, odrezani del noge in še kaj bi se našlo. Po vrhu pa še sam živi s sinom, ki ga ima očitno neizmerno rad, kar očitno velja tudi obratno, o tem sem se lahko sam prepričal ob obisku Šalčija.
To pa ob skromni pokojnini niti ni še vse. Šalči živi v policijskem službenem stanovanju. Ta pa so namenjena aktivnim in ne upokojenim policistom, zato ga notranje ministrstvo preprosto meče na cesto. Res je, da so mu ponudili nadomestno stanovanje v Logatcu, toda le za eno leto. In kako naj se od tam vozi na dializo v Ljubljano ob odrezani nogi? Ne, to ne zanima nikogar. Le, da je odklonil nadomestno stanovanje mi razlagajo. Tudi zato sem sam spisal spremembe policijskega zakona, ki bi takim, kot je Šalči, omogočil nadaljevanje bivanja v policijskem stanovanju. Videli bomo, kdo ga bo podprl in kdo ne.
Toda veterani vojne za Slovenijo imamo svoje veteransko združenje, ki se imenuje SEVER. Sam sem iz tega društva izstopil že leta 2009 ali leta 2010, takrat ko je to združenje predlagalo Tomaža Ertla, enega zadnjih šefov SDV – UDBE, ki ima zagotovo krvave roke, za državno odlikovanje, ki mu ga je podelil takratni predsednik države Danilo Türk.
To me je vzpodbudilo, da sem po skoraj desetletju kliknil na njihovo spletno stran. Kdo so vodilni združenja si lahko pogledate TUKAJ. Kakšne so njihove aktivnosti, si lahko preberete TUKAJ. Njihov program dela si lahko preberete TUKAJ, pozorni bodite na njihove visoko leteče besede o skrbi za vojne veterane, kar Šalči je. No, za konec pa v brskalnik njihove spletne strani, ki ga najdete TUKAJ, vtipkajte besede Branko, Šalamun ali Šalči. Uganili ste, število zadetkov je nič. Prav ste prebrali: NIČ. To pomeni, da Združenja SEVER ne zanimajo njihovi člani, ne zanima jih, kako živijo. Sram naj jih bo. Vesel sem, da sem iz združenja izstopil že pred veliko leti.