Znanstveniki so na otoku Isle of Wight, južno od Velike Britanije, odkrili 125 milijonov stare fosilne ostanke, imenovane Hatzegopteryx, superpterozavra, ki bi lahko bil ena od največjih vrst, ki so se kdajkoli povzpele na nebo.
Z 20-metrskim razponom kril in ocenjeno telesno maso kar 300 kilogramov je orjaški pterozaver preletaval nebo jurske dobe. In 125 milijonov let pozneje ta ogromna zver še naprej ostaja čudo znanstvenikom, ki so odkrili ostanke ob raziskovanju pečin otoka Wight.
Fosil Hatzegopteryx je osvetlil to veličastno vrsto, za katero nekateri verjamejo, da je predstavljala največja leteča bitja tega obdobja. Po ugotovitvah so te krilate pošasti vladale nebu približno 150 milijonov let, v tem času pa so se razvile iz velikosti glodavcev v kar 300 kilogramov težka leteča bitja. Ugotovitev je komentiral šef britanskih arheologov Robert Coram, ki je dejal: “To bi lahko bilo največje leteče bitje, ki je kdajkoli živelo.” Otok Wight je bogat s fosili, na njem je ogromno ljubiteljev dinozavrov, ki za ostanki fosilov preiskujejo celotno južno stran, poroča Sunday Times.
Coram je dodal: “Menimo, da je to eden prvih superpterozavrov. Ljudje skoraj vsakodnevno raziskujejo Isle of Wight, zato smo morali biti natančni in pozorni, da smo lahko opazili malenkosti in da smo prav mi našli tako veliko odkritje.” Ogromen pterozaver, ki je za prehrano lovil druge dinozavre, je bil opremljen z razširjeno čeljustjo, s katero je z lahkoto onesposobil svoj plen. Profesor Davido Martil z univerze Portsmouth, je zapisal: “Morfometrična analiza kaže, da je prvotni razpon krila znašal približno 5,6 metra.”
Kako bitje v velikosti mamuta sploh lahko vzleti?
Pterozavri – včasih znani kot pterodaktili – so sočasno obstajali med dinozavri, vendar niso bili razvrščeni med dinozavre. Zaradi svoje velikosti so se paleobiologi dolgo spraševali, kako je tem bitjem sploh uspelo vzleteti, saj jih je ovirala njihova teža. Toda 3D-modeliranje je zdaj pokazalo, da so izbočene mišice nog in prožna struktura kril velikanskemu pterozavru omogočile, da se je povzpel v zrak.
Michael Habib z univerze v Južni Kaliforniji je zapisal: “Za razliko od ptic, ki hodijo in skačejo v zrak samo z zadnjimi udi, so pterozavri skočili s štirimi.” Matematično modeliranje kaže na to, da bi izstrelitev iz četveronožne drže – potiskanje najprej z zadnjimi okončinami in nato s sprednjimi udi – omogočila skokovit vzlet velikanskim pterozavrom.
Eva Poljanc