V demokraciji naj bi ljudstvu vladali izvoljeni predstavniki, ki se gredo “stehtat” na volitve. In to je smisel demokracije, vladavina večine, ki je zmagala na volitvah, v korist vseh državljanov. Kljub temu se vedno najdejo glasni posamezniki, ki si prilastijo monopol nad nezadovoljstvom. Četudi je v državi večina zadovoljna, se okličejo za glas vsega ljudstva, se postavijo na čelo gibanja, ki ga ustanovijo sami, nato pa netijo nezadovoljstvo ter izsiljujejo uveljavitev svojih idej ali zahtev, pri čemer gre pogosto samo za uveljavljanje čisto parcialnih, da ne rečem tudi zasebnih, interesov. Navadno so glasni posamezniki samo “plačanci” določenih interesnih skupin ali pa “udarna pest” političnih frakcij.
V zgodovini se je vedno našla skupina, ki je bila (iz upravičenih ali neupravičenih razlogov) na neki način nezadovoljna. Navadno se je končalo z oboroženim spopadom, v katerem so bili nezadovoljneži po navadi poraženi, če niso bili dovolj glasni in niso zbrali dovolj podpornikov oziroma dovolj velike vojaške moči. Marketing je bil tako že takrat pomemben, čeprav je šlo samo za širjenje sporočil od ust do ust. Z razvojem medijev je samo napredoval, se razvijal. Skozi zgodovino so se nezadovoljneži izražali predvsem s pomočjo orožja, skozi nasilje.
Prej orožje in nasilje, sedaj denar in mediji, vmes pa kombinacija obojega. Kako zelo so se nacisti zavedali moči medijev, kaže, da je država sofinancirala izdelavo nizkocenovnih radioaparatov, da si jih je lahko privoščilo vsako gospodinjstvo in so jim ljubkovalno pravili Goebbels schnauze (Goebbelsov gobec).
Sedaj mediji in denar in seveda družbena omrežja glasnim in prepričljivim posameznikom omogočajo, da si vzpostavijo skupino po svoji meri, ki jo lahko skladno s svojimi prioritetami aktivirajo za izsiljevanje. Tako lahko uveljavijo “svoje” ideje in skupino po potrebi (pogosto tudi za plačilo) pošljejo na ulico, da uveljavlja interese. Če je taka skupina podprta z denarjem in jo podpirajo tudi osrednji mediji, lahko vzpostavi vzporedno oblast, ki izvoljenim predstavnikom ljudstva narekuje, kaj naj storijo.
Za to niso potrebne množice, le nekaj glasnih posameznikov z ustrezno podporo (medijev, denarja ter široke mreže na družbenih omrežjih) in dovolj zvenečim imenom skupine ali organizacije. Tako je mogoče izsiliti marsikaj, kar bi v normalni demokratični družbi večina zavrnila. Sploh pa take skupine pogosto vodijo posamezniki, ki so se iz lokalnih posebnežev (da ne rečem grdo – iz vaških bebčkov) prelevili v junake in bi, upoštevajoč njihove intelektualne kapacitete, v normalni demokraciji o nastopih na TV lahko samo sanjali. V Sloveniji pa to postaja normalnost. TV Slovenija na primer ekskluzivno prikazuje njihove nastope pred parlamentom, jih vabi v studio … Skratka, daje jim potrebno pozornost. Če je po naključju na oblasti vlada, ki ni prava, se ti junaki hitro prelevijo v “rjave srajce” ter udarno pest globoke države. Tako pridemo do vladavine neizvoljenih, vladavine, v kateri vlada glasna manjšina ali pa prek glasne manjšine strici iz ozadja, globoka država. Glasna manjšina so samo koristni bedaki, ki verjamejo v svojo pomembnost, ali pa plačanci.
Kot civilizacija smo padli tako nizko, da ljudje, ki bi spadali na odprt oddelek psihiatrije ali v najboljšem primeru za pult restavracije s hitro prehrano, dobivajo vso pozornost medijev in nam zafrustrirane in neuke osebe oziroma glasni plačanci krojijo naš vsakdanjik. Kot je v eni od svojih pesmi zapisal Đorđe Balašević: “Nekad su ih vodili u ludnicu, a sad jih vode ravno pred ekran.” Slednje v prevodu pomeni: “Nekoč so jih strpali v norišnico, zdaj pa jih spustijo na TV.”
No ja, če je to pokrito z dovolj denarja in čisto parcialnimi interesi ohranitve določenih privilegijev, se pa ja splača potruditi.
Dr. Štefan Šumah