Po izstrelitvi ruske balistične rakete s konvencionalno konico se je sprožil plaz ugibanj o tem, kaj bo temu sledilo. Rusija je sicer po “rdečem telefonu” pol ure pred izstrelitvijo klicala v ZDA in izstrelitev napovedala, da ne bi klasične konice interpretirali kot jedrskega napada. S tem je sporočila, da nima namena prestopiti jedrskega praga, čeprav že ves čas rožlja z jedrskim orožjem.
Proruska propaganda je balistično raketo predstavila kot “odgovor” na dovoljenje ZDA Ukrajini za uporabo raket srednjega dosega, kot da je glavni kršitelj miru Zahod (NATO), ki s svojim prekoračenjem “rdečih črt” spravlja svet v apokaliptično nevarnost. Pravico do postavljanja “rdečih črt” ima menda samo Vladimir Putin in samo on je končni razsodnik v tej vojni. Da on že ves čas od začetka prestopa vse črte mednarodnega prava, reda in sožitja, proruskim posameznikom še ni jasno. Če se Ukrajina ne bi mogla z ničimer braniti in bi podlegla, bi bilo vse v redu. Ker pa se lahko s pomočjo, ki si jo priskrbi, uspešno brani, pa smo pred tretjo svetovno vojno in skoraj pred jedrskim holokavstom.
Za zdaj smo še v mejah klasičnih napetosti, polnih psiholoških vsebin. Z jedrskim orožjem že ves čas grozi Putin. Očitno je, da mu na bojnem polju ne gre tako dobro, kot je pričakoval, sicer mu ne bi bilo treba groziti s totalnim uničevalnim sredstvom. Zahod nikoli ne grozi s tem. Tudi Kitajska, ki ji je Zahod očiten sovražnik, že ves čas vojne v Ukrajini poziva sile z jedrskim orožjem k podpisu dogovora o njegovi neuporabi. Putin o tem noče slišati ničesar.
Zmaga jedrske sile v vojni ni samoumevna
Od časa hladne vojne je jasno, da jedrsko orožje obstaja zato, da ga nihče ne uporablja. Tudi Putin ga ne more uporabiti. Ne more namreč z jedrskimi represalijami varovati svojih delnih dosežkov s konvencionalnim orožjem. Prestop jedrskega praga bi uničil prav te delne dosežke. On dobro ve, da mu kljub vsemu rožljanju z jedrskim ne preostane drugega kot vztrajanje pri uporabi konvencionalnega orožja, kjer obstaja edino mogoče stopnjevanje in “prožnost v odgovorih” ene in druge strani. Prav tako ve, da ni nujno, niti najmanj, da jedrska sila zmaga nad konvencionalno. Rusija (tedaj Sovjetska zveza) je izgubila vojno v Afganistanu in Združene države Amerike so izgubile vojno v Vietnamu, pa tedaj nobena od obeh držav ni hotela niti groziti z jedrskim orožjem, uporaba pa jima sploh ni prišla na misel.
Bo vojno rešila “kissingerjanska” poteza?
S Putinom je vse drugače. On na noben način ne bo hotel izgubiti te vojne, prav tako ne bo želel kazati, da jo je izgubil (prestiž). Nanj bo treba močno pritiskati. Združene države Amerike same tega z diplomatskimi sredstvi ne bodo mogle, saj gre za Putinovega sovražnika in ne za tretjega v sporu, torej nepristranskega posrednika, ki bi dajal predloge za rešitev. To bi bilo za Putina nesprejemljivo. Bi pa pri tem lahko imela ključno vlogo Kitajska, ki bi v tem primeru bila zadolžena za to, da bi “pritiskala” na Putina in ga privedla do pogajanj. Samo njenim vplivom bi se morda podredil. Če bi torej Trump hotel kaj doseči, bi moral to poskusiti skupaj z močno tekmico Kitajsko, s katero bi v tej točki in samo v tej delovala skupno, in sicer samo zato, da bi oddaljila nevarnosti in zagotovila vsaj krhek mir. Ko in če bi bilo to doseženo, bi se še naprej trgovinsko močno spopadali kot do sedaj. Ta skupni nastop (ali nekaj podobnega) bi bil svojevrstna “kissingerjanska” poteza in rešitev (spominjam na lani preminulega Kissingerja). Če to ne bi uspelo, bi v zraku ostala močna konvencionalna vojaška okrepitev Ukrajine, ki bo vojno rešila vojaško.
V kakšnem svetovnem jeziku obstaja izrek: “Je nevarnejši kot opica z britvijo.” Neodgovorno igra(čka)nje z nevarnimi orodji (orožji) ima lahko (ne)pričakovane posledice. Jedrska nevarnost je danes v zraku, prihaja pa bolj s strani malih kot velikih, tokrat npr. od Severne Koreje, če bi kot manjša Putinova zaveznica hotela solirati in kazati mišice, kot jih že dlje časa z izstrelitvijo neštetih poskusnih raket. Rusija in Kitajska jo bosta morali močno držati na vajetih.
Dr. Andrej Fink