Naj razčistimo takoj na začetku. Politična stranka je pravna oseba zasebnega prava, kar pomeni, da ji denimo za naročila ni treba objavljati javnih razpisov, da si lahko sposoja denar. In slednje je problematiziral današnji Večer. A lepo po vrsti. Zakaj si je SDS sposodila denar pri zasebnici, je izključno njen problem. Medijem sicer nihče ne odreka pravice, da o tem pišejo, toda malodane kriminaliziranje klasične posojilne pogodbe je ne samo sprevrženo, ampak kaže na popolno nerazumevanje povsem normalnih poslovnih odnosov v razvitih demokracijah. Vprašljiva naj bi bila predvsem nizka (2-odstotna) obrestna mera, po kateri si je največja opozicijska stranka sposodila denar pri zasebnici.
Zdaj pa pozor! Večer problematizira, kaj zasebnica počne s svojim denarjem. Zasebnica lahko s svojim denarjem počne karkoli želi: si kupi avto pri najdražjem posredniku; si privošči najdražje potovanje na Maldive, čeprav bi pri konkurenčni turistični agenciji plačala manj; lahko gre v restavracijo, si naroči jastoga in ga preplača, saj ima sosednji gostinec za pol manjše cene. Lahko pa tudi posodi denar, in to komurkoli želi. Ali bo njena obrestna mera 2, 4 ali 6 odstotkov, je izključno njena stvar. Ali bi SDS ponujeno obrestno mero sprejela, je prav tako izključno zadeva stranke. Očitno je bila obrestna mera dobra, zato je SDS sprejela ponudbo, in to na predlog podjetja, katerega delež je zastavila za njegovo zavarovanje.
Zasebnika si lahko med seboj posojata denar tudi brez kakršnekoli posojilne pogodbe. Tega ni treba nikomur opravičevati. Beseda v poslovnem svetu nekaj velja. A ker je SDS vendarle politična stranka, po javnomnenjskih raziskavah na prvem mestu, in v tej državi (ki ni normalna) najbolj na udaru, čeprav je opozicijska stranka, ki nima ne izvršne ne zakonodajne moči, so sklenili povsem običajno posojilno pogodbo, s tem da je zasebnica svojo terjatev zavarovala z deležem SDS, ki ga ima ta v zasebnem podjetju. Poleg tega je bila pogodba (po črki predpisov) javno objavljena. V čem je torej težava?
Ampak oglejmo si nekatere očitke Večera, pa bo vsakemu zdravorazumskemu človeku takoj jasno, da štajerski dnevnik živi v milnem mehurčku socializma. Kaj je o socialistih dejal Friedrich Hayek, pa vsi vemo: “Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.”
1. Sumljivo posojilo
“Sumljivih finančnih operacij, povezanih s SDS in z Janezom Janšo, je že veliko, najnovejše skoraj polmilijonsko posojilo je le zadnja od tovrstnih zgodb, ki mečejo slabo luč na transparentnost poslovanja opozicijskega liderja in stranke, ki jo vodi več kot dve desetletji.”
Mi lahko nekdo razloži, kaj je spornega, če zasebnik A posodi denar zasebniku B? Za to posojilo je bila sklenjena pogodba, posojilo je zavarovano. Kako bi lahko bilo še bolj transparentno?
2. Nesprejemljiva obrestna mera
“Celoten znesek posojila je obrestovan z nespremenljivo 2-odstotno letno obrestno mero, katere plačilo zapade ob vračilu glavnice.”
Hm, katera obrestna mera pri posojilni pogodbi med dvema zasebnikoma pa bi bila sprejemljiva? Ali tista, ki bi se zdela prava časniku Večer? Ali tista, ki bi jo določila država? Ali mogoče tista, ki se oblikuje na trgu? Pomislite vendar, za božjo voljo, kaj pišete!
3. Neodzivnost
“Vendar nam tega včeraj pri SDS niso pojasnili. Prav tako smo ostali brez odgovorov na ostala vprašanja.”
Pravna oseba zasebnega prava ni dolžna nikomur nič pojasnjevati. Večer seveda lahko to napiše kot zanimivost, neodzivnost pa ne more biti sporna, ker gre za svobodno odločitev zasebnika, ali bo odgovarjal ali ne.
4. Poslovni interes
“Iz elementov pogodbe je namreč razvidno, da Đuđićeva ekonomskega oziroma poslovnega interesa pri tem poslu očitno nima.”
Ta je ena boljših. Zasebnik lahko svoj denar posodi iz kateregakoli razloga in tega ni dolžan nikomur pojasnjevati. Lahko ga posodi, ker je vstal z desno in ne z levo nogo.
5. Zavarovanost posojila
“Drugič, posojilo je tudi slabo zavarovano. Ne samo s fiksno obrestno mero in s tem, da se obresti ne plačujejo sproti, temveč tudi z manjšinskim deležem založbe Nova obzorja, ki je leta 2016 ustvarila vsega dobrih 5.000 evrov dobička.”
Kako bo svoje posojilo zavaroval, je izključna stvar zasebnika, nikakor pa ne časnika Večer, države ali kogarkoli drugega. Lahko posojila sploh ne bi zavaroval, pa ne bi bilo prav nič spornega. Še enkrat je treba jasno in glasno poudariti: posojilna pogodba je bila sklenjena med zasebnikom in pravno osebo zasebnega prava. Se pravi − med dvema zasebnikoma. Kako bosta uredila medsebojna poslovna razmerja, je njuna stvar. Ampak to levičarjem očitno nikakor ne prodre v možgane.
6. Cenitev
“Poleg tega, da s posojilno pogodbo ni bila opravljena cenitev Novih obzorij.”
Za božjo voljo, ko posameznik prodaja avto, ga da oceniti pooblaščenemu cenilcu? Ko zasebnik prodaja svoje podjetje, mora imeti cenitev ali kaj? Zakaj neki bi morala SDS opraviti cenitev?
7. Davčna oaza
“In kar najbolj bode v oči, je to, da je stranka SDS posojilo sklenila pri osebi, ki prihaja iz Republike srbske, torej nekakšne davčne oaze.”
Veste, kje se trguje z nafto? Prek davčnih oaz. Če tudi slovenske naftne družbe tega ne bi počele tako, v Sloveniji ne bi imeli bencina ali pa bi bil še enkrat dražji.
8. Banke
“A tega ni storila pri kateri od bank.”
Zakaj neki bi si morala SDS denar sposoditi v banki? Si ga ne sme pri posamezniku ali podjetju? Očitno je bila ponudba zasebnika boljša od bančne ponudbe.
Dragi “večerovci”, pri vas je očitno ves čas večer, tema. Pojdite spat, se naspite in zbudite trezni. SDS nima kode PIN za bankomat, ki se imenuje NLB, niti ni Miki Miška ali Jaka Racman, katerima bi Iranec na podlagi fiktivnih poslov nakazoval milijonske provizije. SDS je politična stranka, pravna oseba zasebnega prava, ki si je pač denar sposodila na trgu, od zasebnika, kjer je očitno dobila najboljšo ponudbo. Veste, ekonomija je, drznem si reči, v osnovi zelo enostavna znanost, saj večina njene celotne filozofije temelji na dveh trivialnih zakonih: zakonu ponudbe in zakonu povpraševanja. Ampak socialisti, ki očitno živijo v nekem vzporednem svetu, stvari radi zapletejo in prihajajo do čudnih sklepov. Zato socialistično gospodarstvo nikjer in nikoli ni bilo uspešno, zato so teze socialističnih piscev razumljive samo njim, zdravorazumskemu človeku pa nikoli.
Za konec parafrazirajmo Hayekovo misel: Če bi se novinarji Večera spoznali na ekonomijo, ne bi bili na Večeru.
Jože Biščak