Zaenkrat še ni znana odločitev Ustavnega sodišča RS v zvezi s pobudo za oceno ustavnosti novele zakona o Radioteleviziji Slovenija (RTVS) s predlogom za začasno zadržanje, ki je bila nedavno vložena s strani več vodilnih na javni hiši s prvopodpisanim predsednikom programskega sveta Petrom Gregorčičem. Čeprav nekatere neuradne informacije trdijo, da naj bi se novelo začasno zadržalo, pa iz sodišča še ni nobenih uradnih in podrobnih pojasnil. STA navaja, da naj bi bila odločitev znana šele v ponedeljek. Glede na to, da pa je marca lani sodišče ESČP ugotovilo, da Slovenija sodi v sam vrh držav, kjer se izrekajo sodbe s kršitvijo človekovih pravic, se poraja vprašanje, kako bo sodišče odločilo. Številni pravniki so namreč že pred samim referendumom opozarjali na neustavnost Golobovega zakona.
Pravni strokovnjak dr. Matej Avbelj, ki je sicer tudi avtor omenjene pobude, o kateri je začelo ustavno sodišče odločati v četrtek, je že pred samim referendumom večkrat opozoril, da je omenjeni zakon protiustaven tako v vsebinskem kot tudi procesnem smislu. Vlagatelji med drugim izpodbijajo določbe, saj se je v skladu z njimi prenehal mandat članov nadzornega in programskega sveta, generalnega direktorja in direktorjev televizije in radia. S ciljem tako imenovane “depolitizacije” se s spremembo zakonodaje spreminja vodstveno in upravljavsko strukturo zavoda in mandate prekini tri leta pred njihovim potekom. Takšno ravnanje pa po besedah Avblja pomeni kršitev slovenske ustave in Evropske konvencije za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Slednje pa po njegovih besedah izhaja iz ustaljene sodne prakse slovenskega ustavnega sodišča in pa tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice proti Madžarski in Poljski, ki sta obračunavali z nevšečnimi sodniki. “Povsod gre za zakonit odvzem mandatov osebam, preden jim je mandat potekel, ne da bi se na kakršen koli ugotavljala individualna odgovornost teh posameznikov,” je opozoril. Na tem mestu se tako poraja vprašanje, ali bo torej ustavno sodišče sledilo zgledu Poljske in Madžarske?
ESČP ni bilo zadovoljno nad predhodnim upokojevanjem sodnikov na Poljskem in Madžarskem
Če gremo s spominom nekoliko nazaj, se bomo spomnili, da reforma pravosodja na Poljskem že dlje časa predstavljala jabolko spora med Evropsko unijo in Poljsko. Medtem, ko je poljska oblast zavračala kritike in trdila, da so reforme nujne z namenom boja proti korupciji in da se v sodstvu opravi z zapuščino in časa komunizma, ter EU obtoževala vmešavanja, je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) že trikrat sodilo proti poljski reformi sodstva. Nazadnje julija leta 2021, ko je v razsodbi proti Poljski, izrazila skrb glede neodvisnost sodstva na Poljskem.
Pred omenjeno razsodbo je poljsko ustavno sodišče trdilo, kako začasni ukrepi Sodišča Evropske unije glede poljskih pravosodnih reform niso v skladu s poljsko ustavo, na kar pa je ESČP odgovorilo, da reforma, ki zadeva disciplinske postopke proti sodnikom na Poljskem, ni skladna s pravom Unije. Vmešala se je tudi Evropska komisija, ki je Varšavi sporočila, da imajo mesec dni časa, da pojasnijo, na kakšen način bodo spoštovali tudi odločitev sodišča okrog discipliniranja sodnikov poljskega vrhovnega sodišča, in jim v nasprotnem primeru zagrozila s finančno kaznijo. Sodišče EU se namreč nikakor ni strinjalo s tem, da so poljska sodišča, tudi samo ustavno sodišče, prek zgodnjega upokojevanja, samovoljnega premeščanja, discipliniranja in kaznovanja sodnikov postala podrejena oblasti. Sodišče EU je tako zahtevalo takojšnjo ustavitev prisilnega upokojevanja sodnikov vrhovnega sodišča in njihovo vrnitev na delo. Postopek proti Poljski je sicer sprožila Evropska komisija zaradi zakona, ki je za pet let znižal upokojitveno starost omenjenih sodnikov. Poljska je bila tako primorana spoštovati odločitev, s čimer je bilo prisilno upokojenim sodnikom dovoljeno, da so se vrnili na delo.
Z zakonom nad mandat sodnika
Tako kot proti Poljskem je bila tudi Proti Madžarski s strani Evropske komisije vložena tožba okrog upokojevanja sodnikov. Slednja je namreč zagovarjala stališče, da je bila prisilna upokojitev sodnikov, vključno s sodniki na Vrhovnem sodišču RS, v nasprotju s predpisi EU. Upokojitveno starost zanje se je namreč znižalo s 70 na 62 let. Proti Madžarski je bilo razsojeno tudi v primeru odstavljenega predsednika vrhovnega sodišča Andrasa Bake leta 2012, je poročal Delo. Čeprav je bilo v opravičilo njegove odstranitve povedano, da je bil ta odstranjen na račun preoblikovanja pravosodja, je sodišče ESČP glede Bake, ki bil odstavljen 1. januarja, čeprav mu je mandat potekel šele čez tri leta in pol, odločilo, da mu je bila s tem kršena njegova pravica do izražanja, ker je bil odstavljen na račun kritike pravosodne reforme.
Po istem kriteriju bi torej lahko neka druga vlada z novim zakonom posegla v slovensko ustavno sodišče, ker ne sodijo po njenih pričakovanjih.
Bo Slovenija sledila tej poti?
Kot lahko vidimo sta se Madžarska in Poljska opekli na ESČP na račun samovoljnega krajšanja mandatov sodnikov. Na isti način pa bi se opekla tudi Slovenija s tem zakonom, kar pa je ob slabih statistikah sodišča ESČP zadnje kar potrebujemo. Potem, ko je bila sicer že leta 2014 zgovorna raziskava profesorja ljubljanske pravne fakultete dr. Lovra Šturma, ki je v svoji raziskavi ugotovil, da je v času 2004 in 2013 človekove pravice kršilo 1200 sodnikov, je Sodišče ESČP lani ugotovilo, da se uvrščamo v sam vrh držav, ki imajo delež sodb z vsaj eno kršitvijo. Od 373 slovenskih primerov, o katerih je presojalo, je namreč v kar 342 primerih ugotovilo vsaj eno kršenje človekovih pravic. Delež sodb z vsaj eno kršitvijo je bil torej kar 91,69-odstoten. Predolgi postopki sojenj in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva sta bili ugotovljeni kot najpogostejši kršitvi. V Sloveniji je bilo tako na milijon prebivalcev kar 164,51 sodb z vsaj eno kršitvijo. Več si lahko preberete tukaj.
Zadnje lanskoletne statistike iz konca januarja so pokazale, da se povečuje število tožb proti Sloveniji. Medtem, ko je bilo leta 2020 vloženih 180 tožb, je leto pozneje število naraslo na 234, je poročal STA. Že dolgo pa je sicer že znano, da je zaupanje v slovensko pravosodje med najnižjimi v EU. Na pomanjkljivosti napredka Slovenije v pravosodju je sicer v času svojega ministrovanja opozoril tedanji minister dr. Anže Logar, ki je med drugim izpostavil: “Številni primeri nerazumno dolgih sodnih postopkov, ki so se končali z zastaranjem ali obsodbo države na Sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, neučinkovit pregon bančne kriminalitete, neupoštevanje načela videza nepristranskosti, uporaba totalitarne simbolike pri posameznih sodnikih, obsodbe opozicijskih politikov v rednem delu sodstva, ki so se končale šele z razveljavitvijo sodb na Ustavnem sodišču, neuresničevanje odločb Ustavnega sodišča, … Vse to je dodobra načelo zaupanje ljudi v sodni sistem, ki je po raziskavi Eurostata eno najnižjih med državami članicami EU.”
Glede na to, da je Avbelj napovedal, da v primeru, če bo pobuda s strani ustavnega sodišča zavrnjena, bo to neposredno odprlo pot na Evropsko sodišče za človekove pravice, se Sloveniji obeta le še poslabšanje statistike, če bi Ustavno sodišče zavrnilo pobudo. V ponedeljek bo seveda vse znano, če držijo informacije STA. Ni pa še jasno ali so že odločili ali se bodo sodniki še posvetovali in nato sporočili odločitev.
Sara Kovač