Slovenski odvetnik je bil na kongresu Uefe v Lizboni izvoljen za nov mandat na čelu Evropske nogometne zveze. Čeferin, ki je prvi mandat dobil 14. septembra 2016, bo po potrditvi novega na vrhu Uefe krovno celinsko zvezo vodil do leta 2027. Glasovanje je bilo zgolj formalnost, saj je bil 55-letnik edini kandidat.
Čeferin je v svetu znan kot svetovljan, v domačih logih pa le eden izmed predvidljivih politikantov tranzicijske levice. Njegova zadnja eskapada v domačem dnevnopolitičnem bazenu – žaljiva do vseh Slovencev – je bila, “da lokalci, ki so na lastne stroške prišli najdlje do Celovca in Trsta, mislijo, da je ultimativna želja vsakogar to, da gre v slovensko politiko”.
Vsi vemo, da je s tem odgovoril na govorice, da se bo vrnil v politiko, ko se ga bo evropski nogometni establišment naveličal. Ko je videl, da se maje njegov stolček, je več mesecev pridno gradil svoj politični lik in delo v slovenskih ugrabljenih medijih – ni bilo dneva, da se v obdobju 2020–2022 ni pojavil njegov prisiljeno nasmejan obraz, podkrepljen s kakšno pikro, cinično izjavo proti desni vladi. Zelo jasno je bilo, da se pripravlja na volitve – ali sam ali pa prek svojih oprod (Tomaža Vesela).
Potem se je vse obrnilo, ko se je njegov položaj na Uefi stabiliziral (beri: ko gospodje na Uefi niso našli dobrega kandidata, da bi ga zamenjal). Tudi zato je kar naenkrat postalo tabu tema, da se pogovarja o njegovi politični karieri na sončni strani Alp in zato mora zdaj žaliti vse Slovence, češ kakšni malomeščani smo, da njega, kozmopolitana, želimo umestiti v domačo “greznico”. Njegove sramotne izjave so seveda z navdušenjem pobrali slovenski mediji, zlasti Odlazkova hobotnica. Z veseljem so pograbili njegove besede in jih širili po svoji mreži povezanih medijev – ne zavedajoč se, da Čeferin ali prav vse Slovence.
Ne pozabimo, da je tudi po začasnem koncu “svoje politične kariere” agitiral za – takratno kandidatko za predsednico republike Natašo Pirc Musar in se z njo fotografiral v funkciji predsednika Uefe. Uefa je tako zaključila dolgoletni običaj, tradicijo nevmešavanja v notranjo politiko držav. Čeferin se je v slovenske politične zadeve vmešaval že v času Janševe vlade in epidemije, z javno podporo predsedniški kandidatki Pirc Musarjevi pa je dokončno prebil dno. Tako smo postali prava balkanska država, kjer edino moralno omejitev predstavljajo rodbinske in prijateljske vezi.
Čeferinova spotikanja
Po kaotični organizaciji lanskoletnega finala lige prvakov, ki se je ne le začel s 37-minutno zamudo, ampak celo s posredovanjem policije, so številni organizacijo označili za “nevredno finala lige prvakov”. Logično in pričakovano bi bilo, da bi odgovornost prevzelo vodstvo Uefe, torej predsednik Aleksander Čeferin, ki pa je odgovornost preložil na Evropsko nogometno zvezo (Uefo), češ da je ta odgovorna za varnostne napake, ki so skoraj vodile do katastrofe na finalu lige prvakov 2022 v Parizu med madridskim Realom in Liverpoolom.
Kadrovske poteze, ki spominjajo na Slovenijo
Otoški mediji so se takrat razpisali o Željku Pavlici, vodji Uefe za varnost. Angleški novinarji so opozarjali, da je v 14 mesecih, odkar je zasedel omenjeno delovno mesto, za katerega ni bilo javnega razpisa, predsedoval trem kaotičnim velikim finalom. To delovno mesto je domnevno zasedel zahvaljujoč se tesnemu prijateljevanju z Aleksandrom Čeferinom, po treh kaotičnih finalih pa nekateri menijo, da bi morala oba odstopiti. Pavlica je bil tako posredi v treh dogodkih, ki so se razvili v katastrofo, in sicer v finalu evropskega prvenstva 2021, v katerem so se huligani uprli in imeli srečo, da ni nihče umrl. V finalu lige Evropa 2022, ko je osebje stadiona v vročini zaplenilo zdravila in vodo, pipe so se izsušile, koncesionarjem je zmanjkalo zalog, na srečo pa ni bilo smrtnih žrtev. Nedavno pa smo bili priča zadnjemu finalu lige prvakov 2022, ko so navijače udarjali s palicami, drobili, ropali in zaplinjali s solzivcem, na srečo tudi tokrat brez smrtnih žrtev. Mnogi Pavlici očitajo vse prej kot nedoslednost.
Pavlica pa ni bil prvi, ki so mu očitali nepotizem zaradi poznanstva s Čeferinom. Ko je Čeferin nastopil funkcijo predsednika, so po poročanju Guardiana številni vpleteni v evropski nogomet izrazili pomisleke glede njegovega vodenja. Opisali so ga kot avtokratskega, pri čemer naj bi njegova osebna zavezništva presegala profesionalizem v tej prestižni instituciji. Veliko prahu je dvignila že Čeferinova izbira Luke Zajca na čelo predsedniškega urada, saj tudi ta po mnenju mnogih ni bil kvalificiran za tako visoko pozicijo. Zajc, nekdaj šef Uefe za korporativne zadeve, je bil tudi kazenski odvetnik, partner v Čeferinovi odvetniški pisarni, ki jo je v Ljubljani ustanovil Aleksandrov oče Peter. Čeferin naj bi imel sprva o svoji visoki poziciji pomisleke, kar morda potrjuje tudi dejstvo, da so kmalu po njegovem prihodu začeli odhajati visoko usposobljeni in izkušeni ljudje, tudi Alex Phillips, eden relativno redkih britanskih uslužbencev, ki je bil takrat vodja upravljanja in skladnosti.
Čeferin se bo najedel zarečenega kruha
Čeferina torej zagotovo ne bo v slovenski politiki še vsaj pet let. Prej kot slej pa bo njegovega evropskega jetsetterstva konec. Kaj pa potem? Potem ga bo lahko nadaljeval le kot predsednik vlade te zaostale domovine, iz katere se danes norčuje. Bomo shranili njegove besede, da ga spomnimo nanje leta 2027, ko bo gotovo tekmoval za prvega med slovenskimi socialisti.
Andrej Žitnik