Za starejše občane, ki imajo že približno pet ali več križev na hrbtu, je jugonostalgija tako običajna kot nostalgija po mladosti. Ljudje so sami sebe prepričali, da so takrat živeli bolje: vsi so hodili na morje, imeli avto ali celo dva, otrokom je partija kar delila stanovanja v bloku, dokler niso podedovali lepe velike hiše svojih staršev, plače so bile takšne, da smo si Fidelove kubanske cigare prižigali s 100-dinarskimi bankovci, letalski poleti med Ljubljano in New Yorkom z JAT-ovim DC-10 pa so bili vedno polni domačih turistov.
Nostalgija po starih časih ni nič čudnega. Tudi Nemci se spominjajo dobrih starih časov, ko naj bi bilo vse bolje – ne le zahodni, ki se spominjajo ekonomskega povojnega kapitalstičnega čudeža, ampak celo “oetziji”, vzhodni Nemci, ki se z nostalgijo spominjajo pomanjkanja mila, čaja in kave ter v Lidlu celo kupujejo t. i. Kaffee-Mix, pijačo znano iz časov komunizma, ko je bilo pomanjkanje pravih kavnih zrn, komunistična partija pa je naredila umetno kavno mešanico iz poceni žit, da je zadostila kofetarsko željo svojega kave vajenega nemškega prebivalstva. Fenomen oz. psihološka bolezen, kjer ljudje z nostalgijo pogledujejo proti ekonomsko veliko težjim časom, ko pa so sicer bili še mladi, je nekaj običajnega. Zato je naša dolžnost, da jih opominjamo na vse pasti človeške psihologije, ko se starih časov spominjamo s posebnim možganskim filtrom, ki prefiltrira vse slabe spomine in ohrani destilat dobrih.
Pred kratkim se je na omrežju Reddit pojavil seznam avtomobilov, ki se jih je – po seznamu sodeč okrog leta 1988 – dalo kupiti v bivši skupni domovini Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in koliko plač je bilo potrebnih, da smo si lahko kakšnega od teh privoščili.
Najcenejši na seznamu je bil Fiat p-126 (na seznamu voden kot “Zastava”, saj je ta zastareli model iz zgodnjih sedemdesetih po Fiatovi licenci v osemdesetih sestavljala tovarna v Kragujevcu). Modelu smo na Štajerskem rekli “pičipoki” ali “pe-jek”, bližje centralni komunistični oblasti okrog Ljubljane z okolico pa so ga imenovali “bolhca”. Kdor se avtomobila spominja iz mladosti, bo vedel, da v resnici ne gre za običajen avto, ampak kvečjemu za vozilo, ki ima sicer štiri kolesa in dvovaljni (!) motor na notranje izgorevanje, a je namenjeno predvsem primestnemu prometu, čeprav so se pogumni jugoslovanski očetje z njim odpravili celo na morje.
Tak avto je stal 19 povprečnih plač. Če to pretopimo v sodobne čase (primerjavo lahko naredimo 1 proti 1, saj gre za statično primerjavo mesečnega zaslužka), pridemo do zneska približno 25.000 evrov. Ne glede na to, kako zelo so se avtomobili v zadnjem času podražili, je še vedno jasno, da lahko dobimo za 25.000 že zelo dobro opremljeno sodobno vozilo srednjega razreda tipa VW Golf, Opel Astra ali Peugeot 308.
Prvi “pravi” avtomobil na seznamu je že skoraj dvakrat dražji. Zastavin Jugo koral 45 je stal že 30 plač oz. v sodobni valuti okrog 40.000 evrov, priljubljena “stoenka” (Zastava 101, razvita iz zavrnjene hatchback različice Fiata 128) pa kar 50 tisočakov. Tukaj pa smo že na področju prestižnih vozil na notranje izgorevanje (Mercedes Benz razreda C, Audi A4, BMW serije 3) ali celo električnih avtomobilov (Tesla Model 3).
Zaščita domačih proizvajalcev
Pravzaprav je prvih štirinajst vozil na seznamu (razen Moskvičeva iz prijateljske komunistične ZSSR) domače proizvodnje. Renaulte je namreč izdeloval domači Revoz, Ople je po licenci izdelovala IDA iz Kikinde, Volkswagne Sarajevski TAS, Fiate pa Crvena Zastava v Kragujevcu. Da so “domači” proizvodi cenejši, ni bilo naključje. Jugoslavija je namreč svojo obubožano avtomobilsko industrijo ščitila z mastnimi uvoznimi carinami za tuje avtomobile; tujim proizvajalcem je tako bilo jasno, da bodo v Jugoslaviji prodajali le velike prestižne limuzine za stare porejene partijce, ki so podobno kot dedek Kim Jong Una oboževali Mercedese 560 SEL (limuzinska različica zadnjega s seznama, ki je stal kar sapo jemajočih 1231 plač oz. v današnji valuti 1.600.300,00 evrov, se pravi cena ene povprečno velike palače. Če so hoteli prodajati vozila srednjega razreda, so morali proizvodnjo licenčno prepustiti domačemu proizvajalcu.
Na koncu so bili na zgubi potrošniki. Podjetja so še vedno poslovala z izgubo, ki se je pokrivala iz državnega proračuna (kako ne bi, saj so izdelovali vozila, ki so bila vsaj eno generacijo za zahodno konkurenco), medtem ko so bili avtomobili iz uvoza nedosegljivo dragi. Domači “ponaredki” pa so samo na zunaj bili podobni zahodnim originalom – ljudje so se čudili, kako drugačen avto je bil npr. Opel Kadett, s katerim so se iz Nemčije pripeljali “gastarbajterji”, proti domači različici IDA Kadett, kjer so bile špranje med karoserijskimi deli vsaj pol centimetra bolj narazen, tudi v notranjosti pa so se uporabljali veliko manj kakovostni deli kot v izvirnikih.
Prvo pravo vozilo, ki ga niso sestavljali delavci v socialističnem raju za borno plačo, ampak zahodnjaki, je bil Volvo 740GLE, ki se je prodajal za 2.5-kratnik najbližjega doma izdelanega vozila in je preračunano stal približno toliko kot stanovanjska hiša.
Res je, da je takrat v SFRJ divjala inflacija, ki je bila na ravni afriških banana republik, saj je končno prišel zapitek za komunistično zapravljanje v šestdesetih in sedemdesetih, a kljub temu je to bila slika takratnega življenja. Avtomobili iz tujine tudi prej niso bili nič bolj dosegljivi, razen za partijsko elito, medtem ko so se navadni smrtniki vozili v zastarelih Fiatovih modelih, ki so jih izdelovali nemotivirani, vsega naveličani Srbi iz Kraguljevca za plačo latinskoameriških plantažnih delavcev. Ko se je nekdo pripeljal z Oplom Diplomatom, Mercedesom 240d, Fordom Recordom, Peugeotom 504 ali Volkswagnom Passatom, je bilo takoj jasno, da pripada med “najbolj enake med enakimi” z mogočnimi povezavami med partijsko elito.
Priljubljena vozila so bila predvsem iz vrst zastrelih zahodnih mestnih derivatov
Najbolj priljubljena vozila skozi celotno 46 letno zgodovino komunisičnega umiranja na obroke so bila naslednja: Jugo 45 (izvirna različica s “povrtanim” Lampredi motorjem iz fička), Zastava 750, bolj znana kot fičo (podaljšanja različica italijanskega mestnega Fiata 600), Citroen 2CV bolj znan kot “spaček” in njegovi derivati (Dyane, Ami…), Fiat p126 (prej omenjeni najcenejši avtomobil), Renault 4 bolj znan kot katra (iz francoske besede za števlilko štiri: quatre) in Renault 5. Gre za modele, ki so bili v zahodni Evropi mišljeni za mestna vozila, s katerimi so se mamice vozile po solato in na sladoled, medtem ko so jim pri nas resni družinski očetje uporabljali tudi za dolge izlete na Jadransko obalo in gradnjo nepremičnin.
Psihološki fenomen
Zakaj se torej tako veliko ljudi tistih časov še vedno spominja z nostalgijo? Že prej smo omenili, da je delno za to gotovo kriva človeška psihologija, ki filtrira slabe spomine in ohrani dobre. Na drugi strani pa pomembno vlogo odigra tudi prilagodljivost človeškega bitja, hkrati pa hitro privajanje na izboljšano okolje in pozaba slabših razmer od prej. Švedski raziskovalci, ki so preiskovali osebno srečo ljudi, so se koncentrirali na dve skupini ljudi: prvi so bili tisti, ki so se pred kratkim ponesrečili in postali invalidi. Drugi pa tisti, ki so zmagali na lotu. Dve drastično različni skupini. Na začetku sta obe skupini kazali predvidljive rezultate: invalidi so poročali o močnem padcu osebne sreče, zmagovalci loterije pa močan porast sreče. A po letu dni se je zgodilo nekaj nenavadnega: obe skupini sta se, kar se tiče količnika osebne sreče, vrnili na izhodišče (bili so “povprečno” srečni). Kaj to pomeni? Ljudje se hitro navadijo na nove razmere, pa naj bodo te slabe ali dobre. Delavec v ruskem gulagu je približno toliko “srečen” kot Kim Kardashian, ki si v Beverly Hillsu kupuje novo ogrlico.
Ljudje v komunizmu so bili torej tako vajeni revščine in opravljanja poslov mimo restriktivne oblasti, kot so danes prebivalci Centralne Afriške Republike, Zimbabveja ali Venezuele. Vedeli so, da se je treba znajti v sivi ekonomiji in se iti kapitalizem mimo komunistov (saj se je, kakšna ironija, tudi vzporedni mehanizem komunistične partije šel čisto pravi kazino mafijski kapitalizem po svoje).V tej normalnosti pa se da pričarati tudi veliko spominov in uspehov, ko je kak posameznik z iznajdljivostjo uspel premagati tiransko matero državo. Starejši prebivalci se še danes spominjajo, kako so “švercali” cement in apno, ko ga je v Jugoslaviji zmanjkalo. Kako so v prtljažniku skrivali videorekorderje, računalnike, pa tudi povsem običajna živila (kava, pomaranče, čokolade…) Takrat so bili vsi “ekonomski paraplegiki” in niso bili nič bolj ali manj srečni od zmagovalcev loterije na zahodu. Takšna je pač človeška narava. Šele primerjava dejanskih številk nam pokaže, kako bedno smo v resnici živeli in da si nikoli ne bi želeli tja vrniti, tako kot si to želi naša vlada.
Mitja Iršič