Čivkanje Saše Hribarja in zakaj je treba nanj odgovoriti

Datum:

Pred leti sem imel priložnost na neki javni prireditvi videti in slišati Saša Hribarja. Višek njegovega nastopa je bil, da se je obregnil v komisijo za zunajsodne poboje, ki jo je takrat vodil dr. Jože Pučnik, in njeno nesmiselno preštevanje kosti. Neprijetno nisem bil presenečen samo nad njegovo izjavo, ampak še bolj nad reakcijo prisotnih, ki so bili sicer zaposleni vsak s svojo večerjo in pijačo. Pravzaprav razen nekaj posameznih izbruhov smeha ni bilo zaznati nobene reakcije. Pričakoval sem, da mu bo prireditelj vsaj vzel mikrofon in ga odslovil, pa se ni zgodilo nič takšnega.

                   

Pomislil sem, da moram vstati s stola in Hribarja opomniti na njegovo neotesanost. A ko sem okoli sebe slišal cmokajoče uživalce dobre pečenke in srkanje rujnega vinca, sem opazil, kako osamljen sem. Zavedal sem se pa tudi, da nekaj let po odstranitvi diktature ne morem pričakovati, da bodo vsi rojaki tako hitro izmenjali svoj vzorec razmišljanja, ki se je v dolgih letih diktature oblikoval v naših možganih. Vse potrebuje svoj čas. Tudi za Hribarja sem si mislil, fant je še mlad in vsak umetnik prehodi z leti pot z vedno več izkušnjami in znanjem, ni hudič, da ne bo enkrat sposoben ločiti resnice od laži in sprenevedanja. Ugotovil bo, kaj se spodobi in kaj ne. Z leti pride tudi spoštovanje do smrti. Vsekakor sem pa takrat Hribarja dal na stranski tir kot umetnika, ki bi me zanimal.

Ob njegovi provokativni izjavi pred nekaj dnevi sem se po dolgih letih zopet spomnil nanj. Zopet ista dilema; se splača sploh odzvati na to hudo provokacijo, ali naj zamahnem z roko, pusti norcu veselje? Seveda se pojavlja vprašanje, je to res samo izjava nekega norca ali dobro premišljena provokacija? Mogoče je celo del ansambla trenutne vlade, ki orkestralno napada vse, kar ne zveni dovolj socialistično, marksistično, jugoslovansko, balkansko … Preveč sovpada s skupnimi koordiniranimi dogajanji v vladi. Dr. Premk fantazira o prepovedi kritiziranja krvave revolucije in je za vlado pripravil celo osnutek zakona o sovražnem govoru, notranji minister sprejema kršitelje zakona, ministrica za kulturo se pojavi na obletnici ustanovitve KPS in sedaj mora še nekdo od medijev oplemenititi te aktivnosti, katerim je skupen upor proti Muzeju osamosvojitve Slovenije. Ker je Sašo Hribar v svojem izbruhu sovražnosti strnil vse argumente, ki jih sicer poslušamo od nasprotnikov Muzeja osamosvojitve, je nujno potrebno na posamezne trditve argumentirano odgovoriti. Ne zaradi Hribarja, on se svojih laži gotovo zaveda, ampak zaradi tistih, katerim so te dobro premišljene laži namenjene.

Sašo Hribar. Vir: Zajem zaslona, RTV.

Mislim, da ni potrebno posebej opozoriti na to, da celotna izjava ni na ravni človeka, ki naj bi se ukvarjal s kulturo. Hribar uporablja jezik agitpropa iz najbolj rdečih časov. Tisti, ki so v CD kovali bodočnost nove demokratične Slovenije in nikoli niso vedeli, če bodo lahko CD zapustili kot svobodni državljani, so za Hribarja razdvajalci naroda. Kot da se ni to zgodilo leta 1941 ob razglasitvi upora kot komunistični domeni ali najkasneje z Dolomitsko izjavo 1. marca 1943. Po njegovem si hočejo ti ljudje iz CD z Muzejem osamosvojitve postaviti svoj spomenik, s katerim bi se hoteli slikati. Zakaj samo ljudje iz CD? A ni bila slovenska osamosvojitev za Slovenke in Slovence nekaj epohalnega, nekaj, kar je zorelo v narodu stoletja, in ko je to žito dozorelo, smo ga poželi. Muzej osamosvojitve bi moral služiti kot kašča, kamor bomo skrbno hranili to žito kot dragoceno seme za bodočnost, da nam ga ne požrejo jate vrabcev, med katerimi so takšni tiči kot Sašo Hribar in ostala perjad.

Sašo Hribar se gre generala po bitki. Za njega ta, na srečo kratka, vojna ni nič vredna, ker se ni končala v stilu komunistične revolucije, s tisočerimi mrtvimi. A ko se je vojna pričela, ni nihče od nas vedel, kako se bo končala. Ta kratka vojna preizkušnja je pokazala veliko odločnost domoljubov za svobodno Slovenijo preliti tudi kri, če ne bo šlo drugače. Sašo Hribar ne dojame, da je bila ta vojna del ne samo osamosvojitvenega ampak tudi osvobodilnega procesa. Slovenci naj bi dokončali tisto, kar je ostalo leta 1945 nedorečeno – doživeti politično osvoboditev brez diktature. Nasprotniki svobode in demokracije vidijo v Muzeju osamosvojitve spomenik sovraštva zato, ker bi jih vedno spominjal na izgubo njihovih privilegijev. Pravzaprav vseh privilegijev še niso izgubili, a v Muzeju osamosvojitve čutijo to nevarnost, zato ga, po njihovem, ne sme biti. Ampak bo!

Franci Kindlhofer

Zapis je bil prvotno objavljen v Časniku. 

Sorodno

Zadnji prispevki

Nemška vlada se je spravila na svobodo tiska

Nemška notranja ministrica Nancy Faeser je prepovedala revijo Compact,...

[Komentar] Atentat sredi Bidnovega kaosa

Poskus atentata na nekdanjega ameriškega predsednika se ni zgodil...

KLS Ljubno se pobira kljub 100-milijonski škodi po poplavah

Podjetje KLS Ljubno, ki je specializirano za proizvodnjo zobatih...

Zelenski: “Mirovnega vrha bi se morala udeležiti tudi Rusija”

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je v okviru priprave drugega...