“Ko politika prestopi ta rubikon lahkotnega jemanja življenja, zaplava v svet najbolj masovnega množičnega zločina. Pa naj gre za sterilizacijo ali pa evtanazijo sto tisočev ljudi, v katerih razni Hitlerji ne vidijo koristi,” je jasen nekdanji predsednik Državnega zbora RS dr. med. France Cukjati.
V nedeljo, 23. novembra, bomo odločali o podpori življenju oziroma kulturi smrti. Za slednje si močno prizadevajo predstavniki tranzicijske levice. Kultura smrti ima sicer dolgo tradicijo.
O bližajočem se referendumu in različnih vidikih le-tega (moralnem, duhovnem itd.) smo tokrat spregovorili s teologom, zdravnikom in nekdanjim predsednikom Državnega zbora RS Francetom Cukjatijem.
Zanimalo nas je, kako to, da “progresivni del” politike tako močno povzdiguje kulturo smrti, kam nas ta “kultura” pelje kot narod in družbo, katoliški pogled na dotično področje in zlagana humanost levice, ki naj bi se borila za pravice manjšin, hkrati pa ne ščiti najmlajših in najstarejših, torej najbolj ranljivih.
“To ni “napredna” ampak “dekadentna” politika. Ustvarja okolje, v katerem človekovo življenje ni nedotakljivo, ampak ena od potrošniških lastnosti, ki jo enkrat sprejmeš, drugič zavržeš, enemu življenje varuješ, drugemu ga odvzameš …” je uvodoma dejal Cukjati. Ko politika po njegovem prestopi ta rubikon lahkotnega jemanja življenja, zaplava v svet najbolj masovnega množičnega zločina. Pa naj gre za sterilizacijo ali pa evtanazijo sto tisočev ljudi, v katerih razni Hitlerji ne vidijo koristi, je opozoril.
Samomora ne moremo preprečiti, lahko pa pomagamo živeti
Človeku samomora ne moremo preprečiti. Lahko pa mu pomagamo živeti, če poznamo razlog njegovega obupa, je v nadaljevanju poudaril Cukjati. V deželah, kjer imajo že utečeno evtanazijo, se večina odloča za smrt pred dopusti. Cukjati: “Verjemite mi, za nepokretnega starostnika, ki živi v krogu svoje družine, je največje breme, tista “neznosna bolečina”, občutek, da je domačim v breme – tako da še vnuki z družino ne morejo na morje!”
Že prisotnost zakona bo pomenila “neznosen” pritisk na starostnike
Že sama prisotnost zakona bo po njegovem pomenila “neznosen” pritisk na starostnikovo odločitev. Predvsem, ker mu ni vsaj za čas dopusta na voljo paliativna oskrba. Družba, ki izgublja empatijo do otrok in starostnikov, postaja izpraznjena in osiromašena. Nič družbe tako ne humanizira kot skrb za otroke in blažitev trpljenja bolnih, je prepričan. Cukjati je prepričan, da je umreti ob naravnem izteku življenja v krogu domačih ljudi sreča in blagoslov, tako za umirajočega kot za družino.
“Na ustih imajo skrb za pravičnost, z levo roko pa rojevajo velike krivice”
“Čut za najgloblje življenjske resnice lahko posredujemo mladim le z zgledom in iskrenim prepričanjem,” je še poudaril. Ta bipolarnost, notranja kontradiktornost, ujetost v krog laži, je po njegovem sploh osnovna značilnost levičarstva. Cukjati: “Na ustih bodo vedno imeli veliko skrb za pravičnost, z levo roko pa rojevali velike krivice.”
Nekdanji politik in zdravnik opozarja, da bodo na veliko zagovarjali svobodo govora, a jo prav tako na veliko preganjali. Oznanjali bodo svobodo – rešiti se “neznosnega trpljenja”, pri tem pa ne bodo nič storili za vzpostavitev vsem dostopne paliativne oskrbe, čeprav jim je bil že pred štirimi leti – ob izteku prejšnje kratke Janševe vlade – izročen načrt mreže paliativnih timov, je za konec spomnil Cukjati.
Domen Mezeg