Miha Kordiš je ustanovil novo stranko, “Mi, Socialisti”. Iz prižnice, obdan s podporniki in pred očmi javnosti, že obljublja vrnitev “resničnega” socializma. O tem, kaj njegova stranka pomeni za politični prostor in o samouničevalnem instinktu skrajne levice, smo govorili z dr. Boštjanom M. Turkom.
Kordiš se sicer ne bi rabil podati na samostojno pot, če se ne bi pred tem sporekel s starimi tovariši v Levici, ki že sama po sebi velja za skrajno levo stranko, tudi v koordinatah slovenskega političnega prostora, ki je že tako ali tako nagnjen v levo.
Spor med Kordišem, ki je predstavljal skrajno krilo stranke, in osrednjim tokom Levice je imel bojda opraviti s kadrovskimi vprašanji. Zahteval naj bi zaposlitev neke osebe, ko pa do tega ni prišlo, je začel javno blatiti vodstvo stranke. Več o resničnih razlogih za spor – TUKAJ.
To je zoper njega uvedlo disciplinski postopek, v katerem mu je očitalo razdiralno vedenje, nakar so ga tudi izključili iz stranke. Sam je razkol pojasnil, da so ga izključili zaradi ideoloških razhajanj. Stranka naj bi po njegovem postala sredinska. Prav tako je tudi sam povedal, da je bil žrtev “čistke”. Pa tudi, da se stranka ne upa soočiti z lastnim članstvom.
“Čebinsko izročilo” in čistka kot naravna lastnost komunističnih partij
Prav čistke pa so naravni del komunističnih partij, pojasnjuje dr. Boštjan M. Turk. Svojo tezo pojasni na jugoslovanskem primeru.
“Kdo so ti ljudje? Izhajajo iz ‘čebinskega’ izročila oziroma izročila Komunistične partije. V Komunistični partiji pa je bilo vedno tako, da so se med seboj neusmiljeno uničevali. Noben totalitaren sistem ni imel take samouničevalne moči, kot jo je imel komunizem,” pojasni.
Nič drugače ni bilo v Jugoslaviji, pojasnjuje. Množično pobijanje se je začelo že takoj po nastopu oblasti, ko so “čistili” državne sovražnike, nato pa so svojo isto metodo začeli uporabljati znotraj sebe, med lastnimi vrstami. Revolucija je začela žreti svoje otroke.
“Leta 1948 je bil Informbiro, Goli otok in tudi Jasenovac, ki je bil angažiran kot uničevalno taborišče za potrebe Informbiroja. Ko se je ta nehal, so čistili ‘Đilasovce’, ko se je to nehalo, so čistili ‘Rankovićevce’, ko se je to nehalo, je konec šestdesetih let prišel t. i. ‘Maspok’ oziroma liberalizem in seveda z njim čistke, potem je Milošević v osemdesetih letih začel čistiti komunistične partije republik in avtonomnih pokrajin in preden bi se lotili novega čiščenja, je Jugoslavija razpadla,” komentira Turk in dodaja, da so čistke potekale na ideološki liniji – kdo je bolj pravoveren?
Tej logiki in zgodovinski tradiciji pa je bila podvržena tudi Levica. Najprej je bila žrtev čistke nekdanja poslanka Violeta Tomić, tej čistki je sledil spopad med Luko Mescem in Asto Vrečko. “To je njihova notranja logika. Tukaj ni nobene druge zgodbe, gre zgolj za notranjo logiko komunistične strukture,” komentira.
Socialistična ponudba
Naslednje vprašanje, ki se zastavlja samo po sebi, je seveda, kaj lahko novonastala stranka ponudi volilnemu telesu, česar ne ponuja že stranka Levica. Z retoriko se skušajo profilirati še kot njihova skrajnejša verzija, kolikor je to sploh mogoče.
“Problem pa je, kaj imajo ti ljudje za ponuditi širši javnosti? Koliko so ti ljudje sposobni sami karkoli napraviti zunaj tega, da so proračunski strošek celo življenje?” se sprašuje naš sogovornik.
“Kolikor vem, gre za edini projekt, ki ga je on, zunaj tega, da je diplomiral, uresničil. To, kar lahko ponudi slovenskemu narodu, je to, kar raste na njegovi njivi. Tukaj se vidi, kdo je. Po njihovih delih jih boste spoznali,” trdi.
Nadaljuje, da je volilne rezultate nemogoče napovedati, a velikih uspehov ne pričakuje, glede na Kordišev precej skromen rezultat na predsedniških volitvah in na skromen rezultat Levice na lokalnih volitvah.
Kanibalizem skrajne levice
Meni, da bodo Kordiševi “Mi, Socialisti” odžirali glasove predvsem Levici. “Verjeten scenarij je, da bodo drug drugemu odžirali glasove v že tako ali tako majhni ‘njivi’, ki jo imajo na razpolago,” pove. In doda: “Ampak oni ne razmišljajo o tem.”
Trajni problem slovenske levice
“Mi, Socialisti” bodo verjetno naleteli na podoben problem, kot je naletela njihova matična stranka Levica. Problem, da je levi del volivcev na rdečo zvezdo, njeno mitologijo in socialistično preteklost navezan v sentimentalnem smislu. Zato idealisti, ki skušajo te doktrine tudi v praksi izvesti, naletijo na skoraj nepremostljivo oviro – znotraj lastnega političnega tabora. Konec koncev je večina lastnikov kapitala ali pa tistih, ki obvladujejo državni kapital, njihovih pripadnikov. In potem se začne že tolikokrat viden notranji razkroj.
“Govorijo eno, delajo drugo. To je njihov modus operandi. V svoji knjigi ‘Jetniki svobode’ pišem o njihovi temeljni laži,” zaključi dr. Turk.
Ž. K.