Danes je bil rojen Ivan Hribar, ljubljanski župan in politik

Ivan Hribar (19. 9. 1851‒18. 4. 1941) je znan domoljub in politik mednarodnega formata, bil pa je tudi bančnik in diplomat pa tudi pesnik, prevajalec in pisatelj. Razvil je mednarodno kariero, saj je 43 let zastopal pomembno češko banko Slavija v Ljubljani ter bil tudi poslanec avstrijskega državnega zbora (1907–1911). 

Rodil se je v Trzinu in bil eden izmed šestih otrok. Njegov oče je prekupčeval s posestvi, zato se je morala njegova družina večkrat seliti. V otroštvu je bil Ivan bolehen otrok.  Bil je zelo bister in priden v šoli,  tako je lahko preskočil prvi razred nižje gimnazije v Ljubljani. Med študijem na Dunaju se je preživljal z inštrukcijami in s prevajanjem za druge študente.

Bil je eden izmed voditeljev Narodne napredne stranke

Poleg bankirskega poklica se je udejstvoval tudi politično. Bil je eden izmed voditeljev  Narodne napredne stranke. Sodeloval je s pisateljem in politikom Ivanom Tavčarjem in bil od leta 1882 član ljubljanskega mestnega sveta. Pod njegovim vodstvom je bil takrat zgrajen ljubljanski vodovod, kot ljubljanski župan (1896–1910) pa  je v svojem mandatu obnovil popotresno Ljubljano. Septembra 1908 se je udeležil protinemških demonstracij, zaradi česar mu šeste izvolitve za župana Franc Jožef I. ni potrdil.

Iz današnje perspektive je lažje razumeti negotove politične čase, v katerih je živel, zato tudi simpatiziranje in sodelovanje z ostalimi Slovani ni sporno; navsezadnje je bil pomemben bančni uslužbenec češke banke. Bil pa je tudi kranjski deželni poslanec (1889–1908), v letih 1907–1911 pa tudi poslanec avstrijskega državnega zbora.

Bil je vodilni predstavnik neoslavizma

Pred prvo svetovno vojno je bil med vodilnimi predstavniki neoslavizma, v SHS pa je bil najprej (1919–1921) jugoslovanski veleposlanik v Pragi, v letih 1921–1923 pa pokrajinski namestnik za Slovenijo, na koncu pa tudi jugoslovanski senator (1932–1938).

Demonstriral je zoper italijanski prevzem oblasti, zoper koristoljubje in podkupljivost, zoper razprodajo svojega domoljubnega prepričanja, zato je raje izbral smrt (ovit v zastavo je skočil v Gruberjev kanal). V poslovilnem pismu je citiral Prešernov verz iz Krsta pri Savici:

Manj strašna noč je v črne zemlje krili,
kot so pod svetlim soncem sužni dnovi. 

Namen obeleževanja spomina na Ivana Hribarja gotovo ni poveličevanje samomora, kot je nekoč komentiral neki srbski cinik, saj jih je pri nas preveč. Poudariti je treba častnost in vrednote prekaljenega politika, ki nikoli ni prodal svoje duše. Njegovo domoljubje je preseglo vsa teoretična politična prepričanja in morebitne osebne koristi.

A. B.