Zadnja desetletja se v Evropi (nekoč) konservativne stranke vse bolj približujejo levici. V ZDA opazujemo drugačen trend. Demokrati se pomikajo vse bolj na levo, republikanci pa bolj ali manj ostajajo pri svojih starih stališčih.
V zadnjih desetletjih je mogoče opazovati, kako so se evropske leve in desne stranke pričele ideološko zbliževati. To se je odrazilo v oblikovanju nekakšnega političnega osrednjega toka, ki vključuje širok spekter deležnikov – od socialistov, zelenih, socialdemokratov, liberalcev, celo krščanskih demokratov.
Od devetdesetih let prejšnjega stoletja je mogoče opaziti, da so se v ZDA demokrati politično premaknili bolj v levo kot republikanci v desno, kot razkriva statistična analiza stališč ameriških volivcev. Niz grafov kaže, da so se stališča demokratov, povezana s stališči do priseljevanja, splava, istospolnih porok, nadzora orožja, davkov in vere, dokaj dramatično premaknila proti liberalnejšemu stališču. V primerjavi s tem se republikanci niso nujno vedno pomaknili proti konservativnejšemu stališču.
V soboto je ameriški novinar Kevin Drum, ki se identificira kot liberalec, sintetiziral ločene lestvice, ki prikazujejo lestvico stališč demokratov in republikancev v preteklih letih, in sicer na lestvici od 1 do 10, ki jo je izdelal sam. Pri tem 1 pomeni “dosledno liberalen”, 10 pa “dosledno konservativen”. Leta 1994 je imel povprečen demokrat oceno 5, medtem ko je bil povprečen republikanec nekoliko bolj konservativen z oceno 6. Oba pola sta leta 2004 postala nekoliko bolj liberalna – demokrati so pristali na oceni 4, republikanci pa na oceni, ki je bila nekoliko nižja od pet. Do leta 2017 so republikanci postali bolj konservativni, vendar so še vedno dosegli oceno 6,5, kar ni veliko višje kot leta 1994. Demokrati so tedaj dosegli oceno 2, kar je večja sprememba v primerjavi z njihovim sredinskim položajem leta 1994. Z drugimi besedami – med letoma 1994 in 2017 so demokrati postali za tri točke liberalnejši, medtem ko so republikanci postali približno za pol točke konservativnejši.
Iz tega izhaja, da niso konservativci tisti, ki so ameriško politiko spremenili v kulturno vojno. To so liberalci. Slednje, kot poudarja novinar Drum, ne bi smelo biti presenetljivo: “Liberalci so skoraj po definiciji tisti, ki si prizadevajo za spremembe, medtem ko se konservativci zgolj odzivajo na vse, kar naredijo liberalci. Natančneje, ‘naprednjaki’ se že vsaj od leta 2004 javno hvalijo, da so potisnili demokratsko stranko v levo – in uspelo jim je.”
Najboljšo razlago o tem, kako se je odvilo leto 2020, ko so demokrati dosegli volilno zmago, je izpostavil David Shor, podatkovni “geek”, ki se identificira kot socialist, vendar je popolnoma iskren v zvezi z dejstvi, o katerih pričajo številke. Pred nekaj meseci je v intervjuju za New York Magazine povedal, da so demokrati na ravni podskupine pridobili od pol do enega odstotka podpore med belci, ki niso študenti, in približno 7 odstotkov med belimi diplomanti. “Naša podpora med Afroameričani se je zmanjšala za približno en odstotek ali dva, podpora Latinoameričanov pa je padla za od 8 do 9 odstotkov … Ena od posledic teh premikov je, da se je polarizacija v izobraževanju povečala, rasna polarizacija pa zmanjšala,” je pojasnil.
Leta 2020 se je po Shorovih besedah zgodilo, da so pričeli nebeli konservativci v večji meri glasovati za republikance, začeli pa so glasovati tudi bolj kot beli konservativci. Volivci Clintonove s konservativnimi pogledi na kriminal, policijo in javno varnost so veliko verjetneje prestopili k Donaldu Trumpu kot volivci z manj konservativnimi pogledi na ta vprašanja.
“V zadnjih štirih letih so beli liberalci pričeli predstavljati vedno večji delež v demokratski stranki,” je izpostavil Shor in pojasnil, da se je zaradi razvrščanja belih volivcev po ideologiji (v primerjavi z nebelimi volivci) ustvarila situacija, ko so beli liberalci usmerjeni bolj levo kot temnopolti in latinoameriški demokrati. Slednje obsega skoraj vsa področja: davke, zdravstveno varstvo, policijo in celo rasna vprašanja. “Ker beli liberalci vedno bolj opredeljujejo podobo in sporočila stranke, bo to odvrnilo nebele konservativne demokrate in jih potisnilo proti nam,” je bil kritičen.
Če po navedbah Shora demokrati povzdigujejo vprašanja ali teorije, ki jih manjšina nebelih volivcev zavrača, jih bo težko obdržati na svoji strani. “Temnopolti konservativci in hispanski konservativci dejansko ne verjamejo v veliko teh intelektualnih teorij o rasizmu. Pogosto imajo zelo drugačno predstavo o tem, kako pomagati temnopolti ali hispanski skupnosti, kot jo imajo liberalci,” je izpostavil in dodal, da bo polarizacija volivcev po ideologiji povzročila veliko izgubo glasov.
Ž. N.