Depresija pri starostnikih je pogosta, a marsikdaj prezrta motnja, saj se večkrat zamenjuje ali povezuje z drugimi težavami. Zmotno jo je obravnavati kot nekaj normalnega ali pa neizogibnega. Zelo pomembno je, da jo prepoznamo in zdravimo, saj je v tem starostnem obdobju pogosteje povezana s samomorom in drugim tveganim vedenjem kot v mlajših obdobjih.
Kvaliteta življenja in zdravje posameznikov v tretjem življenjskem obdobju priča o uspehu in razvoju celotne družbe. Starost je eden od dejavnikov tveganja za zdravje. Stopnja izobrazbe, poklic, družbeni razred, status in drugi družbeni dejavniki prav tako vplivajo na zdravje starejših ljudi. Starejši ljudje postajajo vedno bolj ranljiva družbena skupina. Delež oseb, starih 64 let in več, ki sodijo v skupino starostnikov, je vse večji in se bo ob podaljševanju življenjske dobe še povečeval.
Pogostost depresije med starejšimi
V Evropi se razširjenost depresije med starejšimi giblje okoli 4–10 odstotkov, še večji pa je delež tistih, pri katerih so izraženi le določeni depresivni simptomi. Med ženskami je dvakrat pogostejša, le pri ljudeh, ki so stari nad 80 let, pa ni več opazne večje razlike med spoloma. Najbolj je razširjena med starejšimi, ki so dolgotrajno hospitalizirani, in tistimi, ki so nastanjeni v različnih oblikah domovov za ostarele.
Najpogostejši znaki in simptomi depresije pri starostniku
Pri opazovanju moramo biti zelo pozorni, saj se določeni simptomi depresije pri starostnikih zelo razlikujejo od depresije v mlajših življenjskih obdobjih.
Najpomembnejše razlike:
- starejši ljudje z depresijo redkeje povedo, da so žalostni,
- pogostejše so pritožbe glede različnih telesnih težav,
- pogosto navajajo velike težave s spominom, kljub temu da ob pregledu pri zdravniku ni mogoče zaznati upada mentalnih sposobnosti,
- izrazitejša tesnoba, strahovi,
- pogostejša je apatija in pomanjkanje motivacije za vsakodnevne aktivnosti,
- starostnik se prične opazno drugače vesti.
Splošni znaki depresije:
- žalost, tesnoba in obup,
- občutki krivde, manjvrednosti, nemoči,
- nezanimanje za vsakdanje in prijetne aktivnosti, pri katerih je oseba do takrat uživala,
- nemir in razdražljivost,
- motnje hranjenja – izguba apetita ali povečan apetit,
- telesne težave, ki ne reagirajo na zdravljenje,
- motnje koncentracije in spomina,
- misli o smrti, nesmiselnosti življenja ali celo poskusi samomorov.
Premestitev v dom je lahko za starostnika zelo stresna
Premestitev v domsko oskrbo predstavlja stres tako za starostnika kot za njegove svojce. Oskrbovančevi svojci težko priznajo, da sami ne zmorejo skrbeti za starostnika oz. bi skrb za njega pomenila preveliko spremembo v njihovem življenju. Včasih se temu pridružijo še razhajanja med pričakovanji in dejanskim stanjem v domu upokojencev ter obtoževanje okolice, ker so svojca “dali v dom”. V glavah mnogih ljudi je namreč še vedno zakoreninjeno prepričanje, da so domovi upokojencev nekakšne hiralnice (»dom onemoglih«), kamor prihaja človek samo umret. Pomembno je, da se starostnika počasi in temeljito pripravi na tako veliko spremembo. Potrebno mu je zagotoviti dovolj informacij, predhodni ogled doma, odgovoriti na njegova vprašanja in s potrpežljivostjo razumeti njegove strahove, skrbi in negotovost.
Kaj narediti?
V kolikor pri vašem bližnjem opazite, da se pojavljajo zgoraj opisani znaki depresije, se lahko z njim najprej pogovorite. Zastavite mu nekaj vprašanj, s pomočjo katerih boste lažje prepoznali, kako resno je stanje pri njem. Nato je vsekakor nujno govoriti z zdravnikom in pri tem starostnika spodbuditi, da zdravniku opiše svoje težave. Včasih se starejši lažje zaupajo zdravniku kot pa komu iz ožjega družinskega kroga. Vi lahko pomagate zdravniku predvsem z informacijami, ki jih pridobite, če starostnika bolj načrtno opazujete pri vsakodnevnem življenju. Od tu naprej pa presodi zdravnik, kakšen način zdravljenja in postopek reševanja težav bi bila najboljša. Na voljo so tudi mnoge psihološke in izobraževalne delavnice ter skupine za starostnike, o katerih dobite informacije v ambulanti.
A. D.