Nekaj gnilega je v deželi … slovenski. To, kar se je zgodilo na slovenskih državnozborskih volitvah, je bizarno in se v normalnih demokracijah ne dogaja.
Namen tega prispevka ni zlivanje žolča zaradi rezultata volitev. Prav tako ni namen naslova žaljenje dela slovenskih volivcev, ki so za naslednja štiri leta izbrali, kar so izbrali. Namen članka je umestiti rezultat volitev v širši demokratični kontekst in objektivno utemeljiti, da je večina slovenskega volilnega telesa na volitvah ravnala neumno oz. noro. Drži, da imajo v demokraciji volivci vedno prav. A drži tudi, da ima v demokraciji ljudstvo vedno takšno oblast, kot si jo zasluži. Večina ne ravna vedno trezno, razumno in v svojem najboljšem interesu. Prav zato je demokracija nevarna, saj lahko z izbiro slabih ali celo katastrofalnih opcij volivci sebi in vsem drugim povzročijo veliko gorja in si otežijo življenje. V demokraciji vlada ljudstvo. Če vlada odgovorno in razumno, demokratična država cveti. Če pa vlada slabo in nerazumno, ustreli v koleno predvsem samega sebe.
Slovenska ruska ruleta novih obrazov
To, da v Sloveniji v zadnjem dobrem desetletju zmagujejo novi obrazi, je v demokraciji nekaj neverjetnega in norega. Funkcija premierja v parlamentarni demokraciji, kot je slovenska, je najbolj odgovorna služba v državi. Ukrepi premierja in vlade, ki jo sestavi, namreč vplivajo prav na vse v državi. Vplivajo na gospodarstvo in na plače. Vplivajo na zunanjo in notranjo politiko države. Vplivajo na privlačnost države za investicije, ki v modernem svetu že dolgo niso samo domače, pač pa vse bolj tuje oz. mednarodne. Vplivajo na to, koliko denarja bo šlo za socialne prispevke. Vplivajo na to, koliko davkov bomo plačevali in za kaj bo šel denar iz teh davkov. Premier in vlada imata veliko moč. In z močjo je mogoče narediti veliko dobrega ali pa povzročiti veliko slabega. Prav zato so volivci v zrelih demokracijah zelo previdni, komu zaupajo vodenje vlade in s tem države. Že v strankah imajo zelo zahtevno sito, kdo se lahko in kdo se ne more povzpeti na mesto voditelja stranke, ki potem na volitvah postane kandidat za premierja. Tako so premierji v zrelih demokracijah primerno izobraženi, izkušeni in v politiki prekaljeni ljudje. Podobno velja za ministre, ki so prav tako izredno pomembni.
V Sloveniji pa je postal nacionalni politični šport, da na volitvah zmagujejo ljudje sumljivega izvora, pomanjkljivih ali celo neobstoječih političnih oz. poslovnih izkušenj in/ali neustrezne izobrazbe. To, da volivci zaupajo premiersko mesto političnemu analfabetu, je igranje politične ruske rulete. Do zdaj so se stvari za slovenske volivce še razmeroma dobro izšle in ti politični novinci, ki ustanovijo zmagovito politično stranko nekaj mesecev pred volitvami, še niso povzročili kakšne katastrofalne škode, čeprav je dejstvo, da smo zaradi političnih avantur dobršnega dela slovenskega volilnega telesa danes vsi na slabšem – če povemo zelo direktno: imamo manj, kot bi lahko imeli, če bi večina slovenskih volivcev volila razumno, namesto da voli neumno oz. noro.
“Ne popravljaj tistega, kar deluje”
Odločitev slovenskih volivcev, da več kot tretjino vseh glasov namenijo novemu političnemu obrazu leta 2022, je v danem trenutku bizarna. Desnosredinska vlada je v zadnjih dveh letih slovenskim državljanom, t. i. malim ljudem, razdelila toliko denarja, kot ga ni še nobena druga vlada v zgodovini samostojne Slovenije, in njen “dosežek” na tem področju bo le težko ponoviti. Od turističnih bonov, prek dodatkov zaradi epidemije in cenejšega bencina do nižjih položnic za elektriko in višjih neto plač – če kdaj, potem v preteklih dveh letih Slovenci niso mogli reči, da politika nič ne naredi za malega človeka, kar je v Sloveniji sicer od nekdaj bil protipolitični bojni klic. Zmagovalec pravkaršnjih volitev pa je z obešenjaškim nasmehom na obrazu med predvolilno kampanjo napovedoval, da bo ljudem jemal, namesto da bi jim dajal še naprej, kot je denimo obljubljal njegov edini tekmec za mandatarja vlade prvak SDS. Prvi kriterij pri tem, komu naj v demokraciji volivec zaupa svoj glas, je to, kaj in koliko bo kandidat, za katerega volivec glasuje, za volivca naredil oz. mu dal. Včasih se je težko odločiti, saj kandidati veliko obljubljajo in po izvolitvi na obljube pozabijo. A v primeru letošnjih volitev bi morala biti izbira otročje lahka, saj so tisti, ki so zadnji dve leti volivcem dajali, obljubljali, da jim bodo še naprej dajali, medtem ko je njihov glavni tekmec obljubljal, da bo volivcem jemal! To, da je več kot vsak tretji slovenski volivec volil za tistega, ki je obljubljal, da mu bo vzel, je neumno oz. noro.
Dajanje denarja ljudem samo po sebi ni vedno dobro, če to državo destabilizira, npr. obremeni proračun ali povzroči davčni pritisk na gospodarstvo. Toda desnosredinska vlada, ki je ljudem veliko dajala, je dosegla rast gospodarstva, kakršne je v času svetovne pandemije ni dosegla marsikatera bogatejša in razvitejša država, ki se je povrhu vsega še relativno precej bolj zadolževala, kot se je Slovenija.
Politična histerija je škodljiva
V Sloveniji je letošnje volitve odločila politična histerija, ki so jo ustvarili levi osrednji mediji in dosedanja politična opozicija. Ta politična histerija je zelo podobna nemški politični histeriji z začetka 30. let prejšnjega stoletja, ki ji je sledila izvolitev Adolfa Hitlerja za kanclerja. A vendarle je bila situacija v Nemčiji tedaj drugačna, kot je sedaj v Sloveniji. Nemčija je bila kot poraženka prve svetovne vojne ponižana in močno obremenjena z reparacijami, ki jih je morala plačevati zmagovalkam. Poleg tega jo je tako kot ves svet tedaj pestila huda gospodarska kriza. Hitler je obljubljal blaginjo obubožanemu narodu. Po izvolitvi je obljube sicer uresničil in standard se je Nemcem močno popravil, toda sledila je katastrofa. V Sloveniji je situacija popolnoma drugačna, saj je gospodarsko stanje glede na pandemične okoliščine odlično. Medijsko konstruirana politična histerija v Sloveniji je torej povsem odveč in državo potiska v nesrečo zaradi norosti in neumnosti, ki ju sproža med ljudmi.
Tadej Ian