Dr. Jože Dežman je pod patronatom evropske poslanke Romane Tomc v kustos razstave z naslovom 3450 umorjenih v jami pod Macesnovo gorico od 2. do 10. junija 1945 Macesnova gorica – slovenski Katin, ki te dni poteka v prostorih Evropskega parlamenta. Na otvoritvi je Dežman slovenskim ponosnim naslednikom komunizma naložil nekaj resnic.
Dežman je najprej spomnil, da je Slovenija že leta 2008, ko je prvič predsedovala svetu Evropske zveze, organizirala posvet o zločinih totalitarnih režimov. Razstavo vidi kot manifestacijo protesta proti ravnanju sedanje Vlade RS, saj so razstavo o Jami pod Macesnovo gorico na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije črtali iz programa Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije kot vsebinsko in strokovno neprimerno.
Dežman o konservativnih titoistih
“Titofilni konzervativci so ljudje v slovenskih strokah, politiki in medijih, ki skušajo preprečiti razpad tabujev, laži in mitomanije titoizma. V letu 2023 so po prepričljivi zmagi na volitvah prešli v ofenzivo. Vlada RS je dala z državnimi častmi pokopati načelnika komunistične tajne politične policije, ministrica za kulturo je slavila ustanovitev stalinistične Komunistične partije Slovenije, Vlada RS je ukinila dan spomina na žrtve komunizma in Muzej slovenske osamosvojitve,” je bil oster Dežman.
Opozoril je na dejstvo, da vlada podpira Zorana Jankovića, župana Mestne občine Ljubljana, ki z vsemi sredstvi preprečuje pokop posmrtnih ostankov ljudi, ki jih je umorilo komunistično-partizansko gibanje med drugo svetovno vojno in komunistične oblasti po drugi svetovni vojni.
Tabu titoizma
“Razstava predstavlja, kako v Republiki Sloveniji raziskujemo največji tabu titoizma, najbolj varovano skrivnost Socialistične federativne republike Jugoslavije: množična morišča vojnih ujetnikov in civilistov, ki so jih komunistične oblasti umorile po koncu druge svetovne vojne, predvsem v maju in juniju 1945. Umorjenih je bilo več kot 250.000 vojnih ujetnikov in civilistov, od tega okoli 200.000 prebivalcev Jugoslavije ali več kot 1,2 odstotka prebivalstva. To so bili najhujši vojni zločini po drugi svetovni vojni v Evropi. Bratomorni zločini med Hrvati, Slovenci in Srbi so bili najhujši v zgodovini teh narodov,” pove Dežman in razloži, da je bil motiv za naslov razstave (slovenski Katin), dejstvo, da je imela Slovenija med drugo svetovno vojno okoli 1.500.000 prebivalcev, Poljska 35.000.000. Če je bilo v Jami pod Macesnovo gorico umorjenih 3450 slovenskih vojnih ujetnikov, bi jih bilo na Poljskem glede na število prebivalstva umorjenih okoli 80.000.
Sovjetske oblasti so svoje zločine priznale, slovenske ne
Opozarja pa še na pomembne razlike pri priznanju vojnih zločinov s strani slovenskih in sovjetskih komunistov. Sovjetske oblasti so namreč potem, ko je Mihail Gorbačov priznal sovjetsko odgovornost za zločin, dale na razpolago arhive. Slovenske komunistične oblasti pa so pred izgubo oblasti uničile več kot 90 odstotkov arhivov tajne politične policije. Prikrita morišča so skušali čim bolj zakriti. Jamo pod Macesnovo gorico so kakih deset let po vojni razstrelili, tako da je bilo potrebno med raziskavo odstraniti okoli tri tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine.
Za večino žrtev druge svetovne vojne v Sloveniji krivi komunisti
Poudaril je, da je bilo v slovenski državljanski vojni okoli 30.000 smrtnih žrtev ali dva odstotka prebivalstva, torej toliko kot v ameriški in španski, od tega pa so jih komunisti povzročili več kot 80 odstotkov, nato pa še več kot 15.000 ali en odstotek prebivalstva Slovenije po koncu druge svetovne vojne. Od okoli 100.000 smrtnih žrtev okupacije, upora, revolucije, protirevolucije, državljanske vojne, jih je bilo v titoizmu tabuiranih več kot 40.000 – a tabuji, miti in laži titoizma niso zdržali, dodaja Dežman.
Pomemben prispevek k rušenju komunizma
Po Dežmanovem mnenju so “tabuirani” mrtvi pomembno prispevali k rušenju komunističnih režimov.
“8. julija 1990 je bil simbolni pogreb umorjenih slovenskih žrtev pri Jami pod Krenom v Kočevskem rogu. Primerjamo jo lahko z delom mrtvih pri razpadu drugih komunističnih režimov. 16. junija 1989 je bil pogreb posmrtnih ostankov Imre Nagyja in sotrpinov, ki so jih sodno umorili po madžarski vstaji leta 1956. V strahu so komunistične oblasti dovolile pogreb. In skušale s tem ohraniti svojo oblast. Ni jim uspelo. Tudi slovenske komunistične oblasti so pristale na mašo zadušnico in jo skušale obrniti sebi v prid. Pa vendar mrtvim niso ušli, niso jih utišali, izbrisali …”
Šok ob odkritju mumificiranih trupel
Dežman opiše, kako so postopoma odkrivali prikrita morišča po Sloveniji [teh je bilo na koncu okoli 800]: leta 2006 so sondirali protitankovski jarek v Mariboru, ki je z okoli 15.000 umorjenimi največje morišče v Evropi po 2. svetovni vojni, po preboju 11 pregrad, ki so zapirale dostop do umorjenih v rovu sv. Barbare v rudniku v Hudi jami, so raziskovalci 3. marca 2009 prišli do skupine mumificiranih trupel.
Levi politični blok, ki je bil na oblasti, je obtožil, da je takrat skušal preprečiti nadaljnjo raziskavo, a mu to ni uspelo. Opozoril je, da je bil leta 2015 sprejet zakon o prikritih grobiščih, nakar je bilo ekshumiranih 1410 žrtev, ki so bile leta 2016 pokopane na pokopališču Dobrava v Mariboru. Predsednik RS Danilo Türk je 5. marca 2009 izjavil, da je odkritje žrtev v rovu sv. Barbare “drugorazredna tema”, nato pa je nadaljnje volitve prepričljivo izgubil.
Poimenovanje ljubljanske ulice po Titu kot protiukrep
Dežman razume, da so v Mestni občini Ljubljana 20. aprila 2009 kot protiukrep odkritju v Hudi jami poimenovali ulico po Josipu Brozu Titu.
Opozori tudi, da je ustavno sodišče je leta 2011 to poimenovanje prepovedalo in zapisalo: “Poimenovanje ceste po Josipu Brozu Titu namreč ni poimenovanje, ki bi se ohranilo še iz prejšnje ureditve in bi bilo danes le del zgodovine. Izpodbijani odlok je bil sprejet leta 2009, osemnajst let po osamosvojitvi Slovenije in vzpostavitvi ustavnega reda, ki temelji na ustavnih vrednotah, nasprotnih vrednotam režima pred osamosvojitvijo.”
Morišče slovenskih vojnih ujetnikov
Po pričevanjih štirih, ki so pobegnili iz Jame pod Macesnovo gorico, in po speleoloških, arheoloških, kriminalističnih raziskavah v letih 1991, 2004, 2017, je bilo potrjeno, da je Jama pod Macesnovo gorico morišče slovenskih vojnih ujetnikov, umorjenih v prvih dneh junija 1945.
Dežman opozarja, da so nesrečniki iz Hude jame na dostojni pokop čakali sedem let, medtem ko žrtve Macesnove gorice še vedno čakajo.
“Slovenske žrtve komunizma že vstopajo v mednarodni prostor. Čevelj ene od umorjenih žensk iz rova sv. Barbare je razstavljen med primeri najhujših grozodejstev v Hiši evropske zgodovine v Bruslju. V kapeli odrešenikove matere Janeza Pavla II v Vatikanu so vzidani trije kamni z groba treh umorjenih deklet iz Črnega vrha. Usodo umorjenih zakoncev Rada in Ksenije Hribar je Drago Jančar opisal v romanu To noč sem jo videl, ki je preveden v dvajset jezikov. Naj bo ta razstava prispevek k vstopu njihovih sotrpinov in sotrpink v evropsko in svetovno zavest,” zaključi Dežman.
I. K.