Po toliko letih samostojne države se Slovenci sprašujemo, kaj je zdaj pred nami in ali smo zadovoljni z okoljem, v katerem živimo. O tem govori nova knjiga Dimitrija Rupla, ne da bi avtor to vprašanje izrecno sploh zastavil. Namreč, knjiga z naslovom Železo in žamet, od kulture do države govori o državnosti in Evropski uniji po koncu hladne vojne. Gre tako rekoč za “zgodovino iz prve roke”, za (samo)kritično poročilo o dosežkih/težavah slovenske nacionalne in zunanje politike.
Knjiga Dimitrija Rupla je izšla ob 25-letnici mednarodnega priznanja Slovenije. Avtor pa razpravlja o času pred osamosvojitvijo, ko so bili Slovenci “kulturni problem” in “narodno vprašanje”, in o najnovejši krizi “upravičenosti poznega socializma”. S tem v zvezi ima eno od poglavij provokativni naslov “Pri klavirju Josip Broz Tito”, ki mu sledijo “Slovenske nacionalne elite”, “Begunci”, “Hrvati” itd. Rupel se sprašuje, kaj (kakšno vezivo) povezuje Slovence med seboj, kaj povezuje Slovence in Evropejce, in te v Evropsko unijo?
Na današnji novinarski konferenci v dvorani Slovenske matice v Ljubljani so poleg avtorja govorili še predsednik Slovenske matice Milček Komelj, Peter Jambrek in veleposlanik Igor Senčar. Zunanji in formalni povod za Ruplovo poročilo je sicer obletnica vstopa Slovenije v Organizacijo združenih narodov (22. maj 1992) in sklepnih dogodkov mednarodnega priznanja, brez katerega ne bi bilo samostojne slovenske države.
Dimitrij Rupel je dejal, da je knjiga nastala zaradi prepričanja, da je slovenska osamosvojitev premalo raziskana in bi bilo o njej treba večkrat govoriti. Dejal je tudi, da je knjiga zgodovina iz prve roke. “Gre za prispevek k enciklopediji slovenske države,” je povedal avtor in dodal, da glavni pojem knjige, železo, pomeni železno zaveso. “Moram reči, da smo ta izraz narobe razumeli. Železna zavesa ne pomeni neke grožnje s strani Sovjetske zveze, temveč pomeni rdečo črto, od katere je ruski prodor dovoljen. Ta zavesa je namreč vključevala tudi Jugoslavijo.” Prav tako je Rupel povedal, da je drugi glavni pojem knjige žamet, ki je asociacija na žametno revolucijo. “Schengen je žametna zavesa. Schengen ni isto kot berlinski zid, saj on ni prepovedoval izhoda. Kot da bi bilo Evropejcem prepovedano oditi iz Rusije,” je še na primeru razložil avtor knjige. Dodal je, da je Slovenija leta 2015 naredila napako, ko ni dovolj zavarovala schengenske meje. “Ker Avstrija ne zaupa, da bi Slovenija zdržala pritisk prihoda migrantov, gradi svojo mejo.” Rupel je še povedal, da se je Slovenija začela leta 1991, z mednarodnim priznanjem, z vstopom Slovenije v Organizacijo združenih narodov. “Takrat je bila mednarodna kariera potrjena, vključitev v svet je bila potrjena.” Prav tako je dejal, da se vsi sprašujemo, kaj bo po brexitu. “Mislim da je izstop Velike Britanije iz Evropske unije velik problem. Velika Britanija je bila igralec iz ozadja.” O Josipu Brozu Titu, ki ga prav tako omenja v knjigi, pa je dejal, da je bil univerzalni voditelj in vsesplošna referenca za dogajanje v državi. Zakaj je Tito pri klavirju, pa je Rupel odvrnil, da je spremljava Tita spremljava našega življenja, saj nas spremlja kot referenčna postava in to ima svoje posledice.
Predsednik Slovenske matice Milček Komelj je tako kot Jambrek in Senčar pohvalil Ruplovo knjigo. Prav tako je dejal, da je knjiga večplastna in zgodovinsko informativno berilo. “Izhodišče za knjigo je aktualen pretres današnjega stanja. V knjigi nazorno prikaže življenje v socializmu. Socializem analizira kot slepo ulico, v kateri smo se znašli in ne najdemo poti iz nje.” Komelj je še omenil, da je knjiga izšla 6 let po izidu Ruplove zadnje knjige, ima 10 delov in 72 poglavij.
Rupel je mojster slovenske besede
Peter Jambrek pa je povedal, da v vsem času, odkar ga pozna, je bil Rupel pri vseh pomembnih dogodkih, ki so se zgodili v Sloveniji in znotraj Jugoslavije. “Ni bil samo zraven, bil je dejavno udeležen in je sam pomagal k uresničitvi.” Kar se Ruplovih napovedi tiče, pa je Jambrek dejal, da je bil bolj verodostojen od drugih, ki so samo napovedovali in gledali, storili pa nič. “On je svoje napovedi tudi uresničil.”
Železna zavesa in žametna revolucija
Jambrek je še razložil, da knjiga obravnava neko obdobje med železno zaveso in žametno revolucijo, ki simbolizira, kaj so z avtorjem počeli konec osemdesetih let, ko so z orodjem in orožjem žameta poskušali nadvladati nasprotnika, ki je imel v roki železno orožje. “Vendar smo dejali, da se bomo nasprotnika lotevali z demokratičnimi sredstvi, in ne na enak način, kakršnega smo bili deležni,” je še dodal.
V čem je ta knjiga nekaj novega v primerjavi z njegovimi prejšnjimi deli?
Jambrek je v prostorih Slovenske matice še povedal, da so se od leta 1991 naprej ukvarjali s problemi slovenske tranzicije, ki se je zgodila po teh žametnih revolucijah in dvigu železne zavese, kar je prispodoba nekega zidu, ki preprečuje Slovencem, da bi pobegnili iz svoje države ali pa, da bi v državo na nenadzorovan način prihajali prišleki, ki niso imeli pogojev za naselitev. “Zdi se mi, da je ključni element novi razmislek, ki ga prinaša ta knjiga. Po toliko letih samostojne države se Slovenci sprašujemo, kaj je zdaj pred nami in ali smo zadovoljni z okoljem, v katerem živimo.” Pri tem je dodal, da o tem govori knjiga, ne da bi avtor izrecno želel to vprašanje zastaviti. “Namreč, nismo zadovoljni z bivanjem naroda znotraj Jugoslavije in tedanjega komunističnega imperija – Sovjetske zveze. Sprašujemo se, ali je iz tistega časa kaj uporabnega.” Jambrek je prav tako razložil, da smo se po vmesnem obdobju tranzicije povrnili spet v nek čas, neke kritičnosti, samostojnosti, informiranega konstruktivnega upora, tistega okolja, v katerem smo se znašli. “To krizo moramo pomagati nekako prebroditi, jo okrepiti, ne pa porušiti.”
Veleposlanik Igor Senčar pa je dejal, da gre za izjemno zanimivo, aktualno delo, ki je zaznamovano na površju z blagim humorjem, ironije, kakršne nismo navajeni od slovenskih avtorjev. “Napisano je z veliko zavzetostjo in zaskrbljenostjo. Temeljno vprašanje je, kaj je zgodovina in kdo jo ustvarja. Ali gre za brezosebni tok ali pa so tu subjekti, ki jo soustvarjajo in lahko pomembno vplivajo na njen tok.” Senčar je še povedal, da je Rupel pristaš zgodovine, ki jo soustvarjajo subjekti, ki imajo pred seboj nek cilj in poudaril, da je Rupel prepričan, da živimo v legitimizacijski krizi. Povedal je še, da se Rupel sprašuje, kaj drži Evropsko unijo skupaj oziroma sodobno evropsko družbo. “Ugotovitve, da zgodovina vendarle ni nekaj vnaprej predvidljivega in da sledi nekim zakonitostim, govori o obdobju petindvajsetih let. Lahko pride do menjave generacij, kar privede do vprašanja, kje smo po 25 letih in kako trdna je podlaga, na kateri stojimo.”
Celo knjigo sicer preveva jasen občutek, da jo je pisal nekdo, ki zgodovine ni samo opazoval, ampak je bil njen jasen soustvarjalec. Prav tako je to izjemno relevantno delo, v smislu uporabnosti za nek poglobljeni politični razmislek. Avtor namreč vabi k oblikovanju nove slovenske politične strategije in oblikovanju tesnejših, globljih odnosih s srednjeevropskimi narodi. Vabljeni k branju!
I. K.