“To obdobje, ko je bil Erjavec zunanji minister, je šlo za neko obdobje v naši zunanji politiki, ki nam ne more biti ravno v ponos. V tistem času, se je Slovenija precej oddaljila od, v resoluciji DZ-ja začrtani smeri naše zunanje politike, ki jo v mnogočem opredeljuje predvsem članstvo v EU in v Natu,” se obdobja zgrešenega ministrovanja Karla Erjavca v času Cerarjeve vlade spominja dolgoletni diplomat Božo Cerar. Kot poudarja, je Erjavec s Putinovim režimom zgradil skorajda patološki “erotični” odnos.
V luči agresije ruskega diktatorja Vladimirja Putina na Ukrajino gre spomniti na to, kako je del slovenske politike, denimo zunanji minister Karl Erjavec v času vlade Mira Cerarja, podpiral ruski okupatorski režim, ki je tedaj že zasedel Krim in se posredno polastil dela ukrajinskega Donbasa. Priča smo bili brezobzirnemu uničevanju odnosov z Zahodom na račun bolestnih vezi z avtokratskim režimom v Moskvi. Tedanje ravnanje slovenske (zunanje) politike je šlo absolutno čez mejo dobrega okusa in v škodo odnosom z zahodnimi zavezniki, članicami EU in Nata. Spomnimo, kako se je Erjavec, še oktobra 2017, torej po ruski okupaciji ukrajinskih ozemelj in kršitvah nedotakljivosti državnih meja, mudil na večdnevnem obisku v Ruski federaciji.
Do omenjenega datuma naj bi kot slovenski politični predstavnik Rusijo obiskal kar enajstkrat, medtem ko naj ZDA ne bi obiskal niti enkrat. Svoj poseben, skorajda patološki “erotični” odnos je razvil zlasti z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom. Glede spornosti Erjavčevega preferiranja Rusije na račun ZDA in drugih zahodnih zaveznic, smo govorili z dolgoletnim diplomatom, ki je služboval tudi v ZDA, Božom Cerarjem: “To obdobje, ko je bil Erjavec zunanji minister, je šlo za neko obdobje v naši zunanji politiki, ki nam ne more biti ravno v ponos. V tistem času, se je Slovenija precej oddaljila od, v resoluciji DZ-ja začrtani smeri naše zunanje politike, ki jo v mnogočem opredeljuje predvsem članstvo v EU in v Natu.”
“Šlo je za odmik od osnov naše zunanje politike v tem kontekstu pa je prišlo tudi do zanemarjanja odnosov z našimi strateškimi partnerjem in zaveznikom – z ZDA.” Kot je v nadaljevanju še pojasnil Cerar, da ni šlo zgolj za zbližanje z Rusijo in Putinovim režimom. Nekaj so povsem normalni odnosi z neko državo, tudi takšno, ki nam “ni blizu”, in ki ne zastopa enakih vrednot, kot jih zastopamo v Sloveniji. Nekaj je normalno gospodarsko, politično sodelovanje itd., nekaj povsem drugega pa je “priklanjanje” nekomu, ki spodkopava organizacije, katere članica smo (EU in Nato), in ki je le malo pred tem izvedel prvo agresijo na Ukrajino leta 2014 ter celo anektiral del te države.
Reakcija ZDA na bolestno Erjavčevo putinofilijo: Slovenskih državnikov niso sprejemali v Beli hiši
Gre za zadeve, ki nam bi morale predstavljati opozorilo že v tistem času (po letu 2014). Že tedaj bi se morali zavedati, da nekaj ni v skladu z našo deklarirano zunanjo politiko. Dogajalo pa se je prav nasprotno, saj so se tedanji stiki z ruskim državnim vodstvom okrepili, našo državniki so “romali” v Moskvo itd. Cerar je kot veleposlanik v ZDA to močno občutil, a je bil pri tem nemočen. Politike namreč ne ustvarjajo veleposlaniki, ampak vlade. “Kako so Američani reagirali? Preprosto tako, da naših politikov, predstavnikov Slovenije, v Beli hiši niso sprejemali. Niso sprejemali nekoga, ki je bil v nasprotju z deklarirano politiko zavezništva.” Kot pravi Cerar, je bil to eden od načinov njihovega ravnanja.
Domen Mezeg