Direktor Muzeja slovenske osamosvojitve: “Ne gre za muzej, ampak za odnos do zgodovine”

Datum:

Pogovarjali smo se z dr. Željkom Osetom, direktorjem Muzeja slovenske osamosvojitve, o nedavni potezi Golobove vlade, da omenjeni muzej ukine, o muzejski zbirki in pomenu osamosvojitve za naš narod, o knjigi Udbovski učbenik, osnovni tečaj ter nedavnem pokopu nekdanjega šefa zločinske Udbe Janeza Zemljariča z vojaškimi častmi.

DEMOKRACIJA: Gospod Oset, Muzeja slovenske osamosvojitve torej ni več?
Oset: Ustanovitelj se je odločil, da javni zavod Muzej slovenske osamosvojitve združi z Muzejem novejše zgodovine Slovenije v nov državni muzej. Ministrstvo je medtem imenovalo tudi že v. d. direktorja novega javnega zavoda. Vendar je vredno opozoriti, da je Muzej slovenske osamosvojitve s strani ministrstva dobil redni poziv za oddajo usklajenega programa dela za leto 2023 in tudi poziv za oddajo letnega poročila za leto 2022. V uradniškem delu muzeja torej vse poteka tako, kot da bi se nič ne zgodilo. Vse torej poteka v skladu z zakonom o uresničevanju javnega interesa v kulturi, ki določa financiranje javnih zavodov. V medijih pa se ustvarja slika – kot da je muzej že ukinjen in nismo več dejavni. Celo več, da nikoli nismo zares bili. Vzpostavitev muzeja je proces. Dokler smo pooblaščeni za izvajanje javne službe, bomo to izvajali profesionalno ter v skladu s poklicno in strokovno etiko.

DEMOKRACIJA: Kakšna je zdaj vaša funkcija?
Oset: Do vpisa novega javnega zavoda v sodni register sem zakoniti zastopnik Muzeja slovenske osamosvojitve. Pomeni, da sem še vedno direktor muzeja in odgovoren za njegove zaposlene, kot tudi, da se redno delo muzeja izvaja naprej. Sam svoje obveznosti izpolnjujem profesionalno. Odgovarjam tudi na številna novinarska vprašanja.

DEMOKRACIJA: Kako odgovarjate novinarju Dela, ki Muzej slovenske osamosvojitve razglaša kar za ideološki zločin?
Oset: Nastanek države Republike Slovenije je zgodovinski dosežek. Je prelomnica slovenskega naroda – nastanek je namreč utemeljen na plebiscitni odločitvi “slovenskega ljudstva in državljanov Republike Slovenije”.

V muzej so v zadnjem času zašli številni novinarji, kar bi v normalnih razmerah bilo pozitivno, a za nekatere od njih je žal glede na grimase, uporabljene proizodične prvine in postavljena vprašanja mogoče upravičeno domnevati, da so besedilo prispevka pripravili vnaprej in se le oglasili v muzeju za fototermin. Zanimajo jih predvsem tisti vidiki, s katerimi bi lahko ironizirali ali vsaj apostrofirali muzej. Določene informacije in tematike, ki so predstavljene v javnosti v nasprotju z dejstvi, jih sploh ne zanimajo, podanih informacij pa tudi ne upoštevajo. Ampak zberejo pa pogum in obiščejo muzej. V vašem vprašanju navedeno stališče je odsev stanja duha. Morda pa je kdo pomislil na tisto znano frazo, ki bi v parafrazi zvenela: Нет Музейа – Нет проблема (Net Muzeya – Net problema, ni muzeja ni problema). No, javna razprava potrjuje hipotezo, da ne gre za muzej, ampak za odnos do zgodovine.

Meni so bliže pogledi, ki spodbujajo človeški potencial in kreativnost, ustvarjalnost in krepijo skupnost.

Željko Oset (foto: Polona Avanzo)

DEMOKRACIJA: Isti krog ljudi se tudi neokusno posmehuje muzejskim zbirkam…
Oset: V nasprotju s številnimi drugimi slovenskimi muzeji s tradicijo in muzejskimi zbirkami je treba opozoriti, da je Muzej slovenske osamosvojitve muzej v nastajanju. To pomeni, da je bilo pred muzealskim delom najprej treba zagotoviti številne temelje za njegovo delovanje. Temelje, ki so jih druge muzejske institucije lahko opravile v miru in stran od luči medijev. Slednji so o njih nato javnosti predstavili zlasti njihovo profesionalno muzealsko delo. Za naš muzej je bilo pred tem najprej treba pripraviti pravilnike, pridobiti financiranje, pridobiti začasne prostore. Zaposliti je bilo treba muzejski kader, zagotoviti njihovo strokovno usposobljenost in vzpostaviti odnos s potencialnimi imetniki muzejskega gradiva. Vzpostavitev novega javnega zavoda je velik zalogaj. K vsemu administrativnemu delu pa je potrebno prišteti še gradbena dela na Poljanski cesti v Ljubljani, za katera je projektno dokumentacijo pripravilo vodstvo Arhiva Republike Slovenije. Žal je bila ta pripravljena slabo (tako recimo meni tudi nadzornik).

Pripravili smo dve tematski razstavi (o plebiscitih skozi čas ter o dr. Jožetu Pučniku v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu), za kateri smo gradivo delno pridobili, delno pa si ga izposodili. Obe razstavi si je ogledalo več kot 15 tisoč ljudi. Virtualna razstava o dr. Pučniku je dostopna tudi na portalu MojaSlovenija.

Začeli smo pridobivati predmete in urejati svoje zbirke, poudarek pa smo namenili snemanju pričevanj. Postavljeni so bili pogoji za intenzivno pridobivanje gradiva, zato je napoved ministrstva za kulturo o prenehanju Muzeja slovenske osamosvojitve presekala zelo dinamično obdobje, čas, ko bi lahko pridobili gradivo. Sogovorniki so začeli oklevati z oddajo svojih predmetov, postavljali pa so vprašanja o prihodnosti muzeja, na katera ne morem odgovoriti. Ne želim dajati zavez, ki jih ne morem uresničiti. O usodi in financiranju (v bistvenem delu) odloča ustanovitelj. Skratka, do postavitve stalne razstave bi pridobili zadosti gradiva. Računali smo na sodelovanje kulturnih institucij in na uporabo modernih tehnik interpretacije dediščine. Pomagali pa bi si tudi z izdelavo reprodukcij. To je v tujini povsem običajno. Na razstavah niso razstavljeni samo originali – ravno nasprotno, na razstavah v tujini je večji del muzealij reprodukcij. Pritegnitveni element je seveda interpretacija in spremljevalni program.

DEMOKRACIJA: Se s tem posmehujejo tudi Ivu Boscarolu, ki mu je Združenje Manager nedavno izročilo priznanje za življenjsko delo na področju menedžmenta? Na spletni strani muzeja ste namreč objavili tudi priponke Iva Boscarola. Za kaj gre?
Oset: Gospod Boscarol nam je podaril svoje značke. Kot je znano, je on v osemdesetih kot prvi v Jugoslaviji izdeloval priponke. Gre za uspešen projekt gospoda Boscarola, ki je nato naredil izjemno podjetniško zgodbo tudi z drugimi projekti. Ob prodaji podjetja pa je del kupnine doniral skupnosti, iz katere je izšel. S tem je zgled za generacije podjetnih posameznikov.

DEMOKRACIJA: Še dobro se spomnim brutalnega izpada ljubljanskega župana Jankovića, ki je izjavil, da si “ne bomo vzeli naše svetle zgodovine”. Verjetno so to dokazali tudi z nedavnim vojaškim pokopom nekdanjega šefa Udbe Janeza Zemljariča?
Oset: Nemogoče je zagovarjati takšno čast, če pa je bil ta človek – kot recimo v svojih delih prikazuje mag. Igor Omerza – vodilni funkcionar službe, ki je sistematično in obsežno kršila človekove pravice. Takšna čast je preprosto nedostojna in neprimerna do vseh, ki so jim bile kršene človekove pravice. V demokratičnih družbah sta človekovo dostojanstvo in simbolika visoko na lestvici vrednot.

DEMOKRACIJA: Ko sva že pri Udbi, prav vi ste pred dvema letoma izdali knjigo Udbovski učbenik, osnovni tečaj, ki ga večkrat omenjam v svojih člankih. Strinjam se z vami, ko ste uvod sklenili z besedami, da je “javna objava učbenika strokovno utemeljena in človeško nujna, kajti človeške pravice so neodtujljive, zato si moramo vsi prizadevati zanje in za enakost pred zakonom”. A kaj ko se iz zgodovine ničesar ne naučimo …
Oset: “Oblast je sladka”, je rekel eden od pričevalcev, ki je govoril o demokraciji. Zakoni varujejo državljane, šibkejše, zato je toliko bolj pomembno, da so državljani opolnomočeni, imajo vrednote, se zavedajo svojih pravic ter se poslužujejo demokratičnih oblik varovanja teh pravic in vrednot. Zakoni se sprejemajo v imenu ljudstva in za ljudstvo. V demokratičnih družbah z utrjeno demokratično kulturo se zavedajo pomena dialoga, zato si tudi oblast prizadeva za dialog s širokimi krogom deležnikov, na koncu pa odgovornost prevzame večina v parlamentu. Dialog povezuje in ustvarja skupnost. V demokratičnih družbah velja sistem zavor in ravnovesij ter seveda delitev oblasti.

DEMOKRACIJA: Kako močne so danes udbovske lovke v Sloveniji?
Oset: Ne vem, številni raziskovalci ocenjujejo, da bi te znale biti še vedno aktivne. Danes gre verjetno bolj za interesna združenja.

DEMOKRACIJA: Vrniva se še k Muzeju slovenske osamosvojitve. V VSO so napovedali akcijski načrt, če Golobova vlada ne bo do 10. februarja preklicala svoje odločitve. Se jim boste pridružili?
Oset: Sem zgodovinar. Moj prispevek k družbi je v obliki raziskovanja, pisanja in organiziranja dogodkov. Verjamem v kulturo dialoga, profesionalizem in integriteto. Organiziranost in financiranje javnih služb je politično vprašanje, zgodovina pa strokovno.

Muzej je metafora, glede na javno razpravo pa tudi strelovod – osrednje vprašanje je, kaj predstavlja nastanek samostojne in neodvisne Republike Slovenije. Ali je to zgodovinska prelomnica, dosežek na podlagi plebiscitne odločitve na četrto adventno nedeljo leta 1990? Politične in strokovne razprave o tem se bodo očitno nadaljevale in sooblikovale pogled na nastanek Republike Slovenije.

DEMOKRACIJA: Bi še kaj dodali?
Moji znanci iz Slovenije in tujine dogajanje okoli Muzeja slovenske osamosvojitve v zadnjem času spremljajo z nejevero in začudenjem. Odločitev slovenske vlade o ustanovitvi muzeja so sprejeli kot določitev državne prioritete, kot dodatno financiranje raziskovanja nastanka mlade države. Dodatno tudi kot priložnost, da se morda vpeljejo drugačni pristopi in oblike prezentacij, kot morebiten povezovalni projekt slovenskih muzejev. Skratka, kot priložnost za zaznamovanje nastanka Republike Slovenije, kajti kot bi rekel Edgardo Cozarinsky: Les histoires, on ne les invente pas, on en herite (Zgodb si ne izmislimo, ampak jih podedujemo).

Biografija
Dr. Željko Oset je rojen v Celju (1984), diplomiral je na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru s temo Teharsko koseško sodišče v obdobju 1715–1718, doktoriral pa na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani s temo Vloga in pomen Slovenske akademije znanosti in umetnosti pri oblikovanju slovenske znanosti. Raziskovalno se ukvarja s slovensko kulturno zgodovino od sredine 19. stoletja do konca 20. stoletja. Od 2007 do 2012 je bil zaposlen kot strokovni sodelavec na portalu SiStory, mladi raziskovalec in asistent z doktoratom na Inštitutu za novejšo zgodovino, od 2014 do 2021 pa na Univerzi v Novi Gorici. Kot raziskovalec je gostoval na akademskih institucijah v ZDA, Rusiji, Srbiji, Izraelu, Belgiji, Bolgariji, na Finskem, Češkem, Hrvaškem, Poljskem, Madžarskem in Portugalskem. Vključen je bil v dva večja mednarodna projekta: COURAGE (Connecting Collections: Cultural Opposition – Understanding the Cultural Heritage of Dissent in the Former Socialist Countries) in SENSOTRA (Sensory Transformations and Transgenerational Environmental Relationships in Europe, 1950–2020). Je avtor več knjig in več kot 50 razprav. Njegova bibliografija je dostopna v bazi COBISS. Ta čas je direktor Muzeja slovenske osamosvojitve.

Petra Janša

Sorodno

Zadnji prispevki

Politični analitik: Mene bi bilo sram!

Predsednik vlade je zakuhal nov PR škandal, ko se...

Za oblečene kopalke islamske veroizpovedi kopalni red ne velja?

V kranjskem javnem kopališču so obiskovalci priča vse večjemu...

[Video] Meteorski vzpon zlagane Kamale Harris – od posteljnih aktivnosti do nameščenih afer

Podpredsednica ZDA Kamala Harris je v svoji domovini znana...

Ruska znanstvenica “padla skozi okno”

Umrla je ena izmed vodilnih ruskih ekonomistk Valentina Bondarenko....