Mnogi nam zavidajo obdobje praznikov od 27. aprila do 3. maja, ki lahko ob ustrezni konstelaciji dni trajajo še dlje in se spremenijo v prijetno dopustniško obdobje.
Oblast, ki bi hotela to odpraviti, bi delala politični samomor. Ustvarjalec te svojevrstne komunistične velike noči, ko od dneva spomina na trpljenje in žrtve boja proti okupatorju preidemo v dneve odrešenja v komunističnem raju, učitelj Edvard Kardelj od Boga, v katerega ni veroval, ni povsem neutemeljeno pričakoval zemeljske nesmrtnosti.
Dan upora proti okupatorju
27. april je vsebinsko praznik najplemenitejših čustev vsakega normalnega naroda. Ni ga, ki bi imel zagotovljeno večno varnost in svobodo. Zgodovinsko je naš praznik zloraba vsebine. Slednje so sposobni samo ljudje, ki za dosego ozkega cilja ne izbirajo sredstev. Slovenci so leta 1941 ob okupaciji izkazali željo po preživetju. Ne z izdajo – videli so različne poti in načine. Spomnimo se samo kolon mladih neoboroženih prostovoljcev, ki so bili do Zagreba razpuščeni. Tudi številnim starojugoslovanskim vojakom ni mogoče ničesar očitati. Razkosanje že tako okrnjenega ozemlja Slovenije, ki je stara Jugoslavija uradno ni priznavala, jih je zadelo v največji dotedanji zgodovinski dosežek – amputirano združeno ozemlje. Pravzaprav je bil edini napredek pridobitev Prekmurja, pa še to ne povsem.
Komunisti so kot zavezniki nacistov ob novem razmahu svetovne vojne izrabili razmere za pripravljanje svojega pohoda na oblast in proti zahodnim zaveznikom ustanovili antiimperialistično fronto. Ta na Štajerskem ni mogla obstajati pod vodstvom komunistov, ampak se je morala zaradi krščanskih socialcev, ki so vključevali ljudske mase, in kulturnikov – Kidrič je smatral Vidmarja za “samoslovenca”, predvsem pa so bili demokrati – preimenovati v osvobodilno. Brez krščanskih socialcev OF ni bila mogoča. Prav zato so komunisti z njihovim vodstvom krvavo obračunavali. Potrebovali so njihove ljudi in ne voditeljev. Aleša Stanovnika so posredovali Italijanom, kmečko krščanskosocialno bazo pa porinili v državljansko vojno. Knjiga Jožeta Možine ta potek sijajno opisuje. Dokončno so z njimi obračunali po končani vojni, ko so jih pobili in več kot 20.000 izgnali. Kolaboracija je bila le izgovor. To so storili toliko lažje zaradi slabe organizacije krščanskih socialistov in izdaj v njihovih vrstah, na čelu katerih sta bila Marijan Brecelj in Janez Stanovnik. Edvard Kocbek situaciji ni bil dorasel, predvsem pa ni bil krščanski socialist. Primer njihove naivnosti, ki je politika ne pozna, je osebni zlom Jožeta Javorška in drugih, ki so izgubili osebno in politično identiteto. Po vojni jih ni bilo več! Posledice čutimo danes – tudi v novih obrazih. Zloraba najvišjih narodnih čustev, v tem so bili komunisti, ki so zanikali narod in poudarjali samo pomen delavskih množic, mojstri, v slovenskem primeru ni samo antidemokratični, ampak genocidni zločin. Pri tem so se vrhunsko okoristili z deležem Sovjetske zveze v obračunu z nacizmom, zaradi katerega so morali zahodni zavezniki v obračunavanju z demokrati mižati na obe očesi. Spomnimo se, kako visoko ceno so plačali tudi Poljaki.
Zgodovina nam sporoča, da so svoboda, demokracija, morala, poštenost, iskrenost zaradi svojega pomena in nekompromisnosti zelo zlorabljene. Pogosto se moramo bati tistih, ki se na oblasti nanje sklicujejo. Prav pod “svobodo” imamo čedalje manj svobode. Spomnimo se ljudske demokracije – lesenega železa po Pučniku. V imenu enotnosti in uspešnosti so v OF leta 1943 sprejeli Dolomitsko izjavo, ki sploh ni zagotavljala politične pluralnosti, ampak samo samoidentifikacijo, kot da bi se ribe odpovedale vodi. OF ni bila pluralna! Narode oziroma države v mednarodni politiki ne usmerja solidarnost do temeljnih vrednot človeštva. Nemci, in to krščanski demokrati, pa ne samo oni, so nas bili pripravljeni prodati za kubike cenenega plina. Evropska unija ni za naivne! Kratkoročno so kopali jamo ukrajinski demokraciji, dolgoročno svoji in evropski. V končni fazi tudi teritorialnemu obsegu lastnih držav. Vsekakor vsak narod ne sme skrbeti samo za lastno identiteto, prihodnost, ampak tudi za demokracijo. V našem primeru je to samoslovenstvo, ki je nezlorabljeno mogoče samo na demokratični osnovi.
Socialno vprašanje kot vir politike
Kot dokazuje nekaj tisoč let star Hamurabijev zakonik, je socialno vprašanje osrednje in najstarejše družbeno vprašanje. Vse drugo na ravni politike je njegova zloraba, ki je zaradi narave in načina navadnim ljudem vabljive politične folklore in demagogije ne smemo podcenjevati. Vprašanje je, ali je dokončno rešljivo, saj čas in prostor odpirata vedno nova vprašanja. Edina skupna vsebina vprašanjem je iskanje in zavzemanje za družbeno pravičnost, ki jo diktira enkratnost in neponovljivost človeškega življenja. Hrepenenje po njej je vir socialnega napredka na eni strani in katastrof celih generacij na drugi. Verjetno je največja v dosedanji zgodovini človeštva boljševistični komunizem. Koliko ljudi je zasužnjil in kako veliko in globoko je pokopališče njegovih žrtev. Slovenci se ne zavedamo, da so na oblasti tudi posamezniki, ki ne bi niti trenili z očesom ob izvedbi našega poboja, kot je bil Barbarin rov in vrsta drugih na našem ozemlju. Spomnimo se istrskih bratov Jurić, ki vsake toliko časa vpijeta, koliko je pri nas praznih rudniških jaškov. Bila sta nosilca nekdanje politike socializma s človeškim obrazom. Seveda zločinca. Sredi maja se bomo spominjali 69. obletnice začetkov poteka največjega zločina v zgodovini našega naroda.
Čeprav zaradi zlorab govori več dejstev proti praznovanju 1. maja, ga je treba ohraniti. Ne zaradi spomina na nekdanje čase, tako in tako smo po II. svetovni vojni na te praznične dni zalili največ betonskih plošč svojih individualnih gradenj in okopali največ vinogradov, posadili največ krompirja in fižola.
Zgodovina je izjemno primeren poligon za vsakovrstne manipulacije – zlasti če za njimi stoji avtoriteta države, praviloma prek obvezne šole, ideologije in tudi prikrite skrivnostnosti. Predvsem pri tej je kot znanost najbolj brez moči. Spomnimo se, kako so nas učili, da so se sužnji, tlačani in nazadnje delavci borili za svojo državno oblast. V resnici so hoteli le ohraniti pridobljene pravice, izboljšati položaj, si prizadevali za višje in pravičnejše plače, niso pa želeli oblasti. Koliko nesrečnikov so komunisti premamili z obljubo oblasti delavskega razreda. Ko so jo z njihovim izigravanjem dosegli, so se obdali s policijo in krogom kariernih odvisnikov, ki so bili krutejši od gospodarjev. Poleg ideoloških so mogoče tudi druge manipulacije. Tipična sodobna je zeleni prehod. Na njem jezdijo od arabskih šejkov podpirani “lahkokruharji”, ki ne ločijo trave od pšenice. Problem je, da so rešitve predvsem v zlorabljanju, pridobivanju denarja za take, kot so znameniti ljubljanski kolesarji.
Slovenski komunisti so po nemški okupaciji leta 1941 zaradi sporazuma med Hitlerjem in Stalinom lahko zakonito delovali. Izstopa skupna proslava 1. maja 1941 v Trbovljah, kar je pri nas primer prve politične kolaboracije z okupatorjem. Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo so bili strahovito na udaru včerajšnjih kameradov. Zatekli so se v Ljubljano in dobili zaščito tudi pri škofu Rožmanu, ki jih je več kot 10 poslal k župniku Škulju v Dobrepolje, ta pa se je moral naslednje leto pred njimi umakniti v Ljubljano, da ga ne bi izplačali kot Boris Kidrič Lamberta Ehrlicha, ki ga je rešil iz dunajskega zapora. Je zato 1. maj treba ukiniti? Umazanijo se pere zgodovinsko s stalnim spominjanjem nanjo. Nenazadnje je mednarodni praznik. Predvsem pa je pri nas stara pridobljena pravica, ki se ne odpravlja, kot se niti plač načelno ne niža! So ga pa slovenski komunisti umazali in to počenjajo še danes, ko je njegov simbol v Ljubljani njen župan Zoran Janković. Utemeljitev trditve je odveč.
Izziv za pomladno stran
Slovenska pomlad je z ignoriranjem delavskega vprašanja kljub pomenu “štrajka” v Litostroju in vloge Kmetičevih strojevodij naredila eno izmed večjih političnih napak.
Sindikalne organizacije je pahnila v roke starim silam. Te so njihovo nekdanjo pluralnost in tudi demokratično naravo po sovjetskem vzoru uničile oziroma skušale nadomestiti z organizacijo počitnic, da so tudi tam nad njimi imele nadzor, predvsem pa navezovale nase s poceni ozimnicami, krajnskimi klobasami in izleti. To je norčevanje, zloraba sindikalizma. Dejansko jih je onečastila. Poglavitno krivdo nosijo oni, ki niso bili sposobni prevzeti takrat še žive Krekove in Stanovnikove sicer šibke dediščine. Premalo so podprli legendarnega Franceta Tomšiča in Slavka Kmetiča ter mogoče še koga. Večina pomladnikov je preveč enačila demokracijo in rušenje totalitarizma s kapitalizmom. Boljšega ekonomskega sistema še ne poznamo, kar pa ne pomeni, da ne dela tudi brutalnih napak. Pomladniki so sindikate preveč gledali kot pojav in relikt komunizma. So stoletja starejši! Njegovo vodstvo je to nedvomno bilo. Še huje. Bilo je občasno ali načrtno odlagališče pripadnikov tajne policije. Marjan Orožen je bil celo njihov vsejugoslovanski voditelj.
Delavsko vprašanje je kot del socialnega trajno. Lotiti se ga je mogoče z desnih in levih idejnih izhodišč. Njihova totalitarna vodstva so v bistvu antidelavska. Ni naključje, da je prav zdaj, ko ima v vladi glavno besedo totalitarna levica, toliko “štrajkov”, zlorab sindikalizma in odkritih poskusov njegovega uničevanja.
Slovenska demokratična politika mora nujno ponuditi ekonomsko in socialno prihodnost Slovenije. Za nekaj je pač treba biti, se zavzemati. Ne more biti bistvo politike neka metresa. Najbolj nevarno je stalno zapletanje s komunisti glede njihove zločinske, tudi socialne, politike, saj tako diktirajo vsebino in smer političnega trenutka. Zgodovino je treba izločiti iz dnevne politike, ne pa nanjo pozabiti ob sklepanju političnih kompromisov. Biti mora del nezlomljivih! Koalicije z zločini ne sme biti! Ve se, kdo je zmagal na volitvah 8. aprila 1990. Pridobitve Demosa ne morejo biti predmet politične trgovine. Ve se, kdo mora trajno oditi na smetišče zgodovine!
Nujno naj zraste nov gospodarski in socialni projekt slovenske družbe, četudi na kritiki predloga dohiteti in prehiteti sosednjo Avstrijo. Imajo dvakrat višje plače, nekajkrat višjo dodano vrednost na delavca in nekajkrat višji BDP. Nenazadnje imamo večstoletno skupno dediščino. Slovenske politike ni smiselno preveč ali izključno vezati na Bruselj. Ta tako zaudarja po gnilobi, da posredno in neposredno uničuje pridobitev slovenske pomladi, demokracijo. Predvsem pa ne smemo biti kljub globalizmu brez ekonomske in socialne identitete.
Kaj bo v prihodnosti z delavskim razredom, kdo mu bo ob prevladi digitalizacije, avtomatizacije in umetne inteligence sploh pripadal, ni jasno. Vemo le, da bo socialno vprašanje ostalo osrednje. Nedvomno bodo nekateri vladani, drugi bodo obvladani kot v času Golobove Svobode, ki ji daje ideološki ton boljševiška levica. Številni štrajki najbolj označujejo njen odnos do delavskega vprašanja in socialne problematike. Razkorak med govorjenim in storjenim je njeno najboljše spričevalo, tako kot naše pokojnine o uspešnosti samoupravnega socialističnega sistema. Demokratična politika, poznaš pot v prihodnost? Si jo sposobna trasirati?
Dr. Stane Granda