Referendum Proti zastrupitvi in zlorabam bolnikov se približuje z nezadržno hitrostjo. Tega spremlja vrsta etičnih dilem, zato smo pred glasovanjem, ki bo potekalo naslednjo nedeljo, spregovorili z moralnim teologom dr. Ivanom Štuhcem.
Ta je predstavil nekaj ključnih pomislekov – med drugim je za naše bralce obrazložil, kako bi uveljavitev pravice do prostovoljenga končanja življenja spodkopala temelje zdravniškega poklica in kako bi v etično izrazito sporno prakso vpletla praktično vse, ki plačujemo zdravstveno zavarovanje.
Štuhec v uvodu pogovora opozori, da je tako rekoč celotna medicinska stroka enoglasno proti, saj bi uveljavitev moralno spornega zakona postavila pod vprašanj zaprisege vseh zdravnikov, ki so kadarkoli zaprisegli ob moderni verziji Hipokratove zaprisege.
“Tu se torej zdravniški poklic postavlja pod vprašaj oz. njegova 2500 leta zgodovina, ki je zavezan temu, da vsakemu človeku pomaga, dokler je to možno in razumno, ne pa da ga pomaga spraviti na drugi svet,” pove Štuhec in doda, da bi uveljavitev pripeljala do tega, da bi manjšina zagovornikov evtanazije diktirala večini zdravništva, da izvaja nekaj, kar je v nasprotju z njihovo moralo.
Ne gre zgolj za krščansko etiko
Podporniki prostovoljne zastrupitve oz. evtanazije so v preteklih dneh skušali vprašanje evtanazije postaviti v kontekst modernega kulturnega boja, ki se bije med progresivizmom in konservativizmom, pri čemer seveda kot trdnjavo slednjega moderna levica vidi Katoliško Cerkev.
Kot pravi Štuhec pa ima etika zdravniškega poklica veliko starejše temelje. “V vrednostnem smislu tu ne gre zgolj za vprašanje krščanske etike, ampak za vprašanje humane etike nasploh, saj prva zaprisega, ki je nastala 500 let pred Kristusom, ni bila krščanska,” odgovarja Štuhec in dodaja, da je bila produkt grškega humanizma, ki je dosegel visok etični nivo, ko so se zdravniki zavezali da je njihovo temeljno poslanstvo ohranjanje življenja in ne pomoč pri končanju življenja.
Z uveljavitvijo zakona bomo vsi del evtanazije
Kot drugo ključno dilemo zakona navaja, da zakon v evtanazijo ne vpleta zgolj tistih, ki se zanjo odločijo, temveč tudi neposredno zdravniško osebje, ki bo pri prostovoljem končanju življenje prisiljena participirati, posredno pa tudi vse plačnike zdravstvenega zavarovnja.
“Ko se posameznik odloči, da se njegovo življenje konča na način, kot zakon predvideva, pravzaprav ogrozi subjekte in njihovo avtonomijo, ne le v enem ali dveh primerih, v to je vpletenih praktično najmanj sedem ali osem oseb. Če se nekdo odloči za samomor, mora pri tem direktno ali indirektno sodelovati zdravnik, medicinska sestra, plus pet članov komisije,” opozarja Štuhec. “Tu gre praktično za prisilo,” pojasnjuje Štuhec.
Prav tako se mu zdi problematično, da bodo morali pri moralno sporni praksi sodelovati domala vsi državljani, skozi plačevanje obveznega zdravstvenega prispevka.
“Poglejte, ta solidarnost presega vsako razumno obliko solidarnosti. Mi smo solidarni zato, da se ljudem pomaga, zato da ohranijo življenje in da živijo. Ne moremo pa biti solidarni zato, da bodo ljudje delali samomore, ali pa da jih na drugi svet spravi nekdo drug. Tu se solidarnost konča,” pojasnjuje.
Zagovornikom evtanazije, kot je denimo Srebrna nit, zato predlaga ustanovitev nevladne organizacije, s fondom, v katerem bi se zbirali prostovoljni prispevki tistih, ki evtanazijo zagovarjajo. Tako bi iz financiranja asistiranega samomora izključili tiste, ki pri tem ne želijo sodelovati.
V pogovoru prav tako izpostavi praktične pomisleke. Kako si bo nekdo, ki doživlja neznosne bolečine vstavil injekcijo? In tudi, če bi to lahko storil, kljub bolečinam, bi lahko to storil na neroden in neučinkovit način. “V tem zakonu vidim velik problem, da se po eni strani predvideva človeka, ki je v neznosnih bolečinah, ki mu medicina ne more več pomagati, hkrati pa mu pomaga s tem, da mu prinese injekcijo, s katero naj bi sam naredil zadnji korak,” razmišlja.
Štuhec trdi, da je zakon tudi v pravnem pomenu na splozkem terenu, saj bi se lahko na neki točki svojca, ki se je odločil za evtanazijo, tistim, ki so mu pri tem pomagali, obtožili, da so končali njegovo življenje, četudi tega sam ni hotel.
Človek kot proračunska postavka in pes
Sogovornika pa povprašamo tudi o dveh argumentih, ki so se v zadnjem obdobju pojavili na strani podpornikov evtanazije. Prvem, da je evtanazija tudi finančno vzdržnejša, kot je denimo dolgotrajna oskrba. Drugem, da med trpljenjem človeka in živali ni praktične razlike in da lahko življenje človeka končamo iz usmiljenja, ravno tako kot končamo življenje psa.
Izrečeno je bilo! pic.twitter.com/6y1Zxfe02q
— Metka Zevnik (@MetkaZevnik) November 12, 2025
Glede moralno sporne finančne računice pravi: “No, to je zelo egoističen argument in kdor to argumentira, tisti seveda postavlja denar nad človeka in to je sprevrženo.”
Glede primerjave človeškega življenja s pasjim pa: “Če nekdo postavi na isti nivo človeka in žival, kar se na žalost danes pogosto dogaja, potem smo človeško vrsto degradirali na stopnjo nižje, kljub temu, da je seveda vsako normalnemu in razumnemu človeku jasno, da žival in človek nista eno in isto. Z živalmi imamo sicer marsikaj skupnega, ampak živali niso osebe. Živali niso kulturna bitja. Živali ne ustvarjajo zgodovine, torej vsa ta dejstva govorijo o tem, da je človek nad živaljo v kvalitah, ki jih živali nimajo. Zato ne moremo reducirati človeka na žival.”
Ž. K.