Danes ni več veliko dvoma, da bo mirovni sporazum med Rusijo in Ukrajino odraz politike moči. Ukrajina se bo morala odpovedati ozemlju v zameno za – kot številni opozarjajo – krhki mir. Za komentar v zadevi smo prosili strokovnjaka za mednarodne odnose dr. Igorja Kovača.
“Morda se nam upravičeno ustvarja vtis, da takšen dogovor ni pravičen. A mednarodni odnosi so odnosi moči. Že Tukidid je pred 2500 leti zapisal, da močni naredijo, kar lahko, šibki pa trpijo, kar morajo. To velja tudi danes,” pove dr. Igor Kovač.
Kakšni so torej obeti Ukrajine? V zameno za mir oz. zamrznitev bojnih linij bi dobila varnostna zagotovila s strani evropskih držav, morda tudi nekaterih neevropskih. Vrnitev manjšega dela ozemlja v Harkovski oblasti, prosto plovbo po Dnepru in pomoč pri obnovi države.
Rusija bi jo odnesla veliko bolje. ZDA bi de iure priznale Krim kot del Rusije, ob de facto priznanju ruske kontrole okupiranega ozemlja na vzhodu Ukrajine, torej dele oblasti Lugansk, Doneck, Herson in Zaporožje. Sankcije, ki jim je bila podvržena od leta 2014, bi se umaknile, povečalo bi se gospodarsko sodelovanje med ZDA in Rusijo, predvsem na področju energetike in industrije, poroča Axios.
Kako so ZDA Rusiji priznale status velesile
Kot opozarja dr. Kovač, bo končna verzija sporazuma nekoliko drugačna, saj lahko “z gotovostjo trdimo, da vsega tega v končnem sporazumu ne bo, saj trenutno potekajo pogajanja o tem.”
Kako dolgo bodo še potekala pogajanja? Opozarja, da so tovrstne napovedi sicer sila nehvaležne, a verjetno še kak mesec ali dva, ocenjuje naš sogovornik.
“Pred približno dvema mesecema, ko je Donald Trump prevzel vodenje ZDA in nato pričel z iskanjem poti za mir v Ukrajini, smo ocenjevali, da bo slednje uspelo do velike noči. To se žal ni zgodilo, ker je Rusija vztrajala, da se strani ne pogajajo zgolj o prekinitvi ognja, kakor je bilo to izhodišče ZDA, pač pa tudi o širšem mirovnem dogovoru. To je časovnico podaljšalo. ZDA so se pravilno odločile, da se diplomatsko postavijo med Ukrajino in Rusijo ter s tem slednji priznajo status velesile. Žal pa so s tem odprle možnost zavlačevanja Rusije, kar je le-ta spretno izkoristila s prej omenjenim pristopom. Vse to se sedaj počasi končuje. ZDA izgubljajo potrpljenje in smo blizu ultimata,” pojasnjuje Kovač.
Po do sedaj dosegljivih informacijah ocenjuje, da bo Rusija še zavlačevala s sprejemom pogojev mirovnega sporazuma, vse dokler ne bodo ZDA uvedle sekundarnih sankcij, dodatno oborožile Ukrajine, nato pa bo Kremelj popustil. Kot že rečeno, bi lahko do tega prišlo že čez mesec ali dva.
Mednarodno pravo in politična realnost
Kritiki poteka pogajanj po drugi strani opozarjajo, da priznanje ruske aneksije Krima in okupacije štirih oblasti na vzhodu Ukrajine ni skladno s temelji mednarodnega prava. Je v neposrednem nasprotju z Ustanovno listino Združenih narodov, Helsinško sklepno listino, kot tudi v nasprotju s t. i. Krimsko deklaracijo iz leta 2018, torej še iz časa Trumpovega mandata. Tam je zapisano: “V skladu z načeli, izraženimi v Wellesovi deklaraciji iz leta 1940, Združene države Amerike znova potrjujejo svojo politiko nepriznavanja suverenosti, ki si jo Ruska federacija lasti nad ozemljem, pridobljenim s silo, v nasprotju z mednarodnim pravom. V sodelovanju z zavezniki, partnerji in širšo mednarodno skupnostjo ZDA zavračajo poskus Rusije, da anektira polotok Krim, ter se zavezujejo k nadaljnjemu uveljavljanju te politike vse do ponovne vzpostavitve ozemeljske celovitosti Ukrajine.”
Kovač odgovarja: “Preden moraliziramo o stališčih ZDA, poglejmo raje, kakšna so (bila) stališča Evrope. Macron je leta 2022 pozval Ukrajino, naj se odpove teritoriju za mir. Nekaj podobnega je ponovil sedaj s pozivom, da naj se Ukrajina obnaša realno. Večina evropskih voditeljev in evrokratov si februarja 2022 ni mislila, da bo Ukrajina vzdržala napad Rusije in zato niso želeli priskočiti na pomoč. Bolj jih je skrbelo, kako ‘čez tri tedne’ zgladiti odnose z Rusijo. Ukrajino so rešile ZDA in privatna podjetja iz ZDA. Kakršno koli moraliziranje nikoli ne reši situacije, zato tudi ni politično produktivno. Mislim, da je sedaj to razumela tudi Evropa in tako postaja tudi aktivni in konstruktivni del pogajanj in varnostnih zagotovil Ukrajini. S tem se tudi zmanjšuje transatlantski razkorak, tako politično kakor tudi ekonomsko in vojaško.”
Žiga Korsika