Dr. Ljubo Sirc je predstavnik slovenske liberalne inteligence in podjetnikov, ki jih je nekdanji režim zatiral. S svojim življenjem in delom je postal eden izmed simbolov upora proti komunističnemu totalitarizmu. Intelektualno je bil Ljubo Sirc primerljiv s Pučnikom, pa tudi kot disident in kritik komunističnega režima. V tujini je bil sprejet in uspešen, a se je iz ljubezni do domovine ob prelomnih časih vrnil, da bi pomagal v ključnih trenutkih sprememb.
Dr. Ljubo Sirc se je rodil v industrialsko-trgovski družini leta 1920 v Kranju, kjer je preživel svoje otroštvo in mladost. Na fakulteto se je vpisal pred vojno, a se je družina zaradi grožnje, da jih bodo preselili v Srbijo, umaknila v Ljubljano. Njihovo tekstilno tovarno so Nemci zaplenili in jo spremenili v tovarno za raketne dele, pozneje je bil objekt razstreljen. Ljubo se je v Ljubljani povezal s Črtomirjem Nagodetom in se vključil v njegovo skupino Stara pravda, ki je bila nekaj časa del Osvobodilne fronte, nato pa je protestirala proti prepovedi boja zunaj OF, zato je bila ta skupina izključena iz OF. Njeni člani so bili prepuščeni odločitvi po svoji vesti. Ljubo Sirc je pred kapitualcijo Italije pobegnil v Švico, v Jugoslavijo se je vrnil s partizansko prekomorsko brigado, s katero je doživel evforijo osvoboditve in pričakoval družbene spremembe.
Povojno obdobje
Po vojni se je zaposlil v tiskovnem uradu Ljudske vlade, kjer je prevajal agencijske novice, tolmačil in sprejemal tuje novinarje. Nezadovoljstvo s povojno ureditvijo je naraščalo in s člani Nagodetove skupine so razmišljali o ustanovitvi politične opozicije tedanjemu enopartijskemu sistemu. Avgusta 1947 so ga v Nagodetovem procesu obsodili na smrt kot domnevnega britanskega vohuna in ga kasneje pomilostili na 20 let prisilnega dela. V zaporu je preživel 7 let in pol, za 10 let pa je bil zaprt tudi njegov oče, ki je po 4 letih umrl. Materi so v tem času odvzeli stanovanje in vse osebne stvari.
Tujina prijaznejša od domovine
Ko je bil 1955 izpuščen iz zapora, je zaman iskal zaposlitev in zato je skrivaj pobegnil iz države v Veliko Britanijo, kjer je delal za BBC, tam se je tudi poročil. Leta 1960 je Fribourgu doktoriral iz ekonomije, postal je profesor za mednarodno gospodarstvo ter od 1965 do upokojitve l. 1983 poučeval kot profesor na univerzi St. Andrews v Glasgowu. Kot ekonomist je preučeval samoupravljanje in centralno planiranje kot komunistična modela gospodarstva, ki nikakor nista dajala ustreznih rezultatov.
Po upokojitvi je v Londonu ustanovil center za preučevanje komunističnih gospodarstev. Leta 1889 se je prvič vrnil v Jugoslavijo in ko je leta 1991 Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Nagodetovega procesa, se je počutil zares dovolj svobodnega, da si je pričel prizadevati za vrnitev zaplenjenega premoženja. Ta prizadevanja so trajala 20 let in niso rodila sadov, kar je pripisoval samovoljni interpretaciji prava in političnemu vpletanju v postopke, ki bi morali biti povsem objektivni.
Največje priznanje je gotovo CBE – odlikovanje angleške kraljice, ki ga je prejel leta 2001 za širjenje demokratičnih idej v Vzhodni Evropi. Zlati znak svobode iz rok dr. Janeza Drnovška pa je zavrnil, zlasti zaradi zakulisnih iger stranke LDS, ki je njegovo kandidaturo uporabila zgolj za promocijo predsedniških volitev, kar ga je močno razočaralo. Verjel je namreč, da so se razmere v Sloveniji spremenile, a ko je videl, da to ne drži, je z grenkobo spremljal razvoj dogodkov. Prizadeval si je za spremembe v gospodarstvu, saj je poučeval ekonomijo in želel videti razvoj tudi v domači deželi. Prizadelo ga je tudi zavlačevanje denacionalizacijskega procesa glede družinskega imetja v Kranju, kjer je bil izigran.
Ljubo Sirc je bil plodovit avtor
Njegova najpomembnejša dela so Nesmisel in smisel (1968 v Londonu, v slovenščini, cenzurirana 1992 pri DZS), Dolgo življenje po smrtni obsodbi (2010, 2012), Med Hitlerjem in Titom (1992), Brezpotja socializma (2010). Manj znana knjiga je Odprta pismo Mitji Ribičiču in Stanetu Dolancu (1985) in knjige s področja ekonomije, ki dokazujejo, kako zelo si je prizadeval za spremembe v rodni deželi (Kaj je z gospodarstvom, 1987; Iščemo podjetnike: zgodba o premajhnem uspehu v Sloveniji 1996). Leta 1995 je bila izdana tudi knjiga Resnična borba za svobodo: množično ubijanje – čast ali sramota za Slovence. S pomočjo svoje stroke je Ljubo Sirc napovedal propad socialističnega sistema, o tem je napisal precej knjig, predvsem v angleščini.
Posmrtni ostanki dr. Ljuba Sirca bodo nekaj časa v avli univerze v Glasgowu, kjer je bil profesor ekonomije, pokopan pa bo v rodnem in ljubljenem Kranju.
Aleksandra Belšak