Bivši ustavni sodnik prof. dr. Peter Jambrek povzema svoje razmišljanje o aktualnih vprašanjih funkcije in odgovornosti predsednice Republike Slovenije.
Dr. Jambrek posebej izpostavlja okoliščine, povezane s predsedničinimi spremljevalkami ter njenimi osebnimi in poslovnimi povezavami, ki lahko odpirajo vrsto ustavnopravnih in za nacionalno varnost pomembnih vprašanj in skrbi. Osrednja figura Jambrekove analize je Viktorija Krivolucka, ruska državljanka, ki je dolgoletna prijateljica Nataše Pirc Musar in je bila obenem tudi poslovno povezana z družino Musar.
Ruske povezave družine Musar
Krivolucka je bila namreč prokuristka družbe Ruska dača predsedničinega moža Andreja Musarja. Pri slednji je bila od leta 2013 prokuristka, zatem pa od 2018 pa 49-odstotna lastnica, medtem ko je preostalih 51 odstotkov pripadalo Ruski dači. Po Jambreku zato ne gre zgolj za prijateljsko povezavo, temveč za večletno poslovno sodelovanje med Krivolucko in družino Musar. Opozarja, da je Krivolucka povezana tudi z drugimi ruskimi poslovneži. Med drugim naj bi bila prokuristka podjetja DK Plus, katerega lastnik je bil ruski podjetnik Kiril Denisov. Dr. Jambrek posebno pozornost namenja ravno Ruski dači. Objekt je bil kupljen leta 2016, pri čemer je Aleš Musar plačal približno 105.000 evrov, obnova pa je potekala med letoma 2017 in 2019. Nataša Pirc Musar naj bi imela v družbi 14,6-odstotni delež, preostanek pa naj bi bil v lasti nemške družbe Aulon, povezane z Alešem Musarjem. Leta 2024 je predsednica svoj delež prenesla na moža.
Nadalje dr. Jambrek v svoji analizi izpostavlja nepremičninski posel v ljubljanskih Mostah. Aleš Musar je bil prek družbe CPLJ povezan z zemljiščem, velikim približno 24.000 kvadratnih metrov. Za nakup zemljišča je bila leta 2022 ustanovljena družba K66, pri kateri se je kot prvotni dejanski lastnik pojavljal ruski podjetnik Aleksej Krukovskij, ustanovitelj nepremičninske skupine Brusnika. Musarjev delež naj bi bil pozneje prodan za približno tri milijone evrov, kupnina pa nakazana na račun njegove nemške družbe Aulon. Dr. Jambrek opozarja, da Krukovskij ni bil osamljen poslovni akter, temveč naj bi bil celo povezan s poslovno-političnim okoljem moskovskega župana Sergeja Sobjanina.
Sergej Sobjanin je po Jambreku pomemben predvsem zaradi svoje nekdanje funkcije vodje administracije ruskega predsednika. To funkcijo je opravljal med letoma 2005 in 2008, nato je bil podpredsednik ruske vlade in vodja vladnega aparata, od leta 2010 pa je moskovski župan.
Dr. Jambrek zato predstavlja naslednjo shemo: Aleš Musar – zemljišče v Mostah – Aleksej Krukovskij – poslovno-politično okolje Sergeja Sobjanina – Putinov krog. Pri tem pa sam poudarja, da gre za posredne poslovne povezave in ne za trditev, da bi bil Aleš Musar neposredno povezan s Putinom. Omenja tudi Mihaila Fridmana, ruskega podjetnika, ki je bil po ruski invaziji na Ukrajino uvrščen na sankcijski seznam EU. Jambrek obenem opozarja, da se je njegov pravni položaj v EU leta 2026 spremenil in da tudi ta povezava sama po sebi ne predstavlja dokaza nezakonitega ravnanja družine Musar.
Pozabljeno ime Roman Jeglič
Zatem pa je tu še Roman Jeglič, nekdanji slovenski obveščevalec. Dr. Jambrek navaja, da je bil Jeglič v začetku devetdesetih let namestnik direktorja Varnostno-informativne službe (VIS). Potem, ko se njegovo ime pojavi v večih aferah, Jeglič odide v Rusijo, kjer nastopi kot direktor predstavništva Gorenja v Krasnojarsku, rojstnem kraju Viktorije Krivolucke. Dr. Jambrek se sklicuje na podatke o prijavljenih prebivališčih, po katerih naj sta bila Jeglič in Krivolucka prijavljena na istem naslovu v Krasnojarsku. Krivolucka naj bi potrdila, da sta bila več let par in da sta nekaj časa živela skupaj. Predsedničin urad je po drugi strani pojasnil, da je Nataša Pirc Musar vedela za njuno nekdanje razmerje, vendar da predsednica Jegliča osebno ne pozna. Urad je tudi navedel, da Krivolucka z Jegličem že več kot 15 let nima stikov. Jambrek sicer opozarja, da samo Jegličev odhod v Rusijo ne pomeni, da je nujno sodeloval z ruskimi obveščevalnimi službami.
Integriteta in odgovornost položaja predsednice
Zaradi vsega navedenega dr. Jambrek svojo analizo ne gradi na trditvi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Njegovo osrednje vprašanje je širše: ali so okoliščine, ki so prišle na dan, lahko relevantne z vidika integritete predsednice republike, nasprotja interesov in njene ustavne odgovornosti. Pri tem se sklicuje predvsem na Ustavo Republike Slovenije, Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije ter Kazenski zakonik. Kot poudarja, sama poslovna dejavnost Aleša Musarja ni nujno sporna kot taka. Predsedničin mož pač lahko opravlja podjetniško, investicijsko ali drugo gospodarsko dejavnost. Prav tako Jambrek ne zatrjuje, da je predsednica že kršila ustavo ali huje kršila zakon. Vendar pa dr. Jambrek ob tem izpostavlja, da bi lahko bilo drugače pri vprašanju integritete. Posebej namreč poudarja razliko med kaznivim dejanjem oziroma neposredno kršitvijo zakona in kršitvijo integritete.
KPK lahko kot kršitev integritete obravnava tudi ravnanje, ki je formalno dovoljeno, vendar je glede na okoliščine neetično in neodgovorno, oziroma zmanjšuje zaupanje v poštenost, zakonitost in nepristranskost javnega sektorja. Pri nasprotju interesov pa je ključno vprašanje, ali zasebni interesi funkcionarja oziroma njegovih družinskih članov vplivajo na nepristransko opravljanje javnih nalog. Jambrek zato poudarja, da mora predsednica republike preprečevati tako dejanska kot tudi možna nasprotja interesov.
Varnostni pas kot vprašanje integritete
Če se vrnemo k sami nesreči, se tako na vprašanje integritete nanaša tudi dejstvo, da predsednica ni bila pripeta z varnostnim pasom, čeprav je pred tem javno govorila o pomenu prometne varnosti in uporabe varnostnega pasu. Zato ni mogoče govoriti samo o običajnem prometnem prekršku, je prepričan dr. Jambrek. “Dejstva javno izraženega normativno-vrednostnega stališča, osebno temu normativu nasprotno ravnanje ter položaj predsednice države« po njegovem odpirajo vprašanje integritete predsednice. Pri tem opozarja, da je neuporaba varnostnega pasu zakonsko prepovedana in sankcionirana, glede na položaj predsednice in njene predhodne javne izjave pa predstavlja tudi širši problem osebne integritete. Dr. Jambrek namreč trdi, da integriteta pomeni tudi skladnost med javno zagovarjanimi vrednotami in lastnim ravnanjem.
Dr. Jambrek vprašanje povezuje tudi s predsedniško prisego, ki določa, da bo predsednik republike spoštoval ustavni red, ravnal po svoji vesti in z vsemi močmi deloval za blaginjo Slovenije. Po njegovem mnenju ima prisega pomemben ustavnopravni pomen, saj predstavlja obljubo predsednika državljanom glede načina izvajanja funkcije. Ob tem pa priznava, da Ustava ne določa neposrednega mehanizma za sankcioniranje vsakega morebitnega ravnanja, ki bi bilo v nasprotju z zahtevo po ravnanju »po svoji vesti«. Zato vidi Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije kot enega od možnih pravnih mehanizmov, preko katerega bi se lahko presojala odgovornost javnega funkcionarja.
V nadaljevanju se dr. Jambrek loti širšega vprašanja predsedniške funkcije. Ustava predsednici republike med drugim daje funkcijo predstavljanja države in položaj vrhovne poveljnice obrambnih sil. Po Jambreku je predsednik republike zato »poosebitev kontinuitete in legitimnosti države«. Predsednica po njegovem ne predstavlja zgolj sebe ali posamezne politične skupine, temveč državo in njeno prebivalstvo. Ob tem odpira tudi vprašanje zunanjepolitičnega delovanja predsednice in morebitnega neskladja med njenimi javnimi nastopi ter usmeritvijo vlade, ki je odgovorna za izvajanje zunanje politike. Izpostavlja pa, da je ustavnopravno sankcioniranje takšnega »soliranja« predsednice zelo težavno. Po njegovem mnenju bi se lahko takšne razlike predvsem politično odražale na naslednjih predsedniških volitvah.
Jambrek posebej poudarja, da ne trdi, da je predsednica že zrela za ustavno obtožbo. 109. člen Ustave določa, da lahko državni zbor predsednika republike obtoži pred ustavnim sodiščem, če ta pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon. Po Jambreku bi bila pot do takšnega postopka precej dolga: najprej bi morala KPK v postopku pravnomočno ugotoviti kršitev, nato bi moral državni zbor sprejeti sklep o obtožbi, šele zatem bi o zadevi odločalo ustavno sodišče. Kot poudarja, sam takšne ustavne obtožbe ne piše.
Vprašanje nacionalne varnosti
Dr. Jambrek se dotakne tudi možnosti varnostnega preverjanja okoliščin. Pri tem razlikuje med kazenskopravnim postopkom in obveščevalno-varnostnim preverjanjem. Opozarja, da lahko pristojni državni organi pod zakonsko določenimi pogoji uporabljajo prikrite preiskovalne oziroma posebne oblike pridobivanja podatkov. Poudarja pa, da sama omemba takšnih možnosti ne pomeni, da je proti predsednici uveden kakršenkoli postopek. Njegovo vprašanje je predvsem, ali okoliščine, ki jih opisuje, predstavljajo zadostno podlago za preverjanje morebitnih nacionalnih varnostnih tveganj.
V sklepnem delu Jambrek ne poda dokončne ugotovitve o odgovornosti predsednice. Nasprotno, poudari, da je njegov zapis predvsem analiza vprašanj, ki so se pojavila zaradi razkritih okoliščin. Njegova osrednja teza je, da je treba razlikovati med dokazanim dejstvom, pravno relevantnim sumom in politično interpretacijo. Po njegovem mnenju so okoliščine prometne nesreče odprle širša vprašanja o osebni integriteti predsednice, njenih stikih, morebitnem nasprotju interesov ter standardih, ki veljajo za nosilca najvišje državne funkcije.
A. S.
(Urejeno s pomočjo umetne inteligence)