“Knjiga ugotavlja, kako smo se Slovenci lahko osamosvojili – ko se je v enem kratkem trenutku upravno središče slovenskega ozemlja poravnalo s slovenskim ozemljem. In ta kratek trenutek je nastopil konec 80. let. Tedaj je Beograd utonil na našem obzorju, ničesar novega pa ni bilo. In takrat je Ljubljana postala center in prestolnica novoustanovljene države. To je bil neverjeten trenutek in naša neverjetna sreča. Ta diktatura OF, ki ni bila nič drugega kot transmisija Kominterne in Moskve, pa je danes tukaj!” Tako v svoji novi knjigi Jetniki svobode razmišlja Boštjan M. Turk. Gre za knjigo, ki pojasni današnje stanje v Sloveniji.
Univerzitetni profesor Boštjan M. Turk se lahko pohvali z novim knjižnim delom z naslovom JETNIKI SVOBODE – SLOVENCI, JUGOSLAVIJA IN OBLAST OSVOBODILNE FRONTE. Uradna predstavitev knjižnega dela bo v ponedeljek, 8. 4. 2024, ob 17. uri v prostorih Muzejske zbirke na Cankarjevi cesti 11 v Ljubljani. Pisanje teži h globinski analizi domačega značaja in njegove geopolitične usojenosti, kot se je oblikovala skozi stoletja. Govori o tem, kako se je narodna bit odzvala na najusodnejši dogodek v slovenski novejši zgodovini, to je na vstop “Osvobodilne fronte”, transmisije sovjetske partije, v duhovni prostor domovine, in kaj iz tega še danes sledi. Razloži, kaj je Jugoslavija in kako nam je sedaj še posebej nevarna.
Nadalje pojasni, zakaj vse preveč odločujoči del volilnega telesa voli kot voli in kaj imajo z našo davno mitologijo (Lepa Vida) opraviti “novi obrazi”, ki jih gospodarji zakulisja servirajo ob vsakih volitvah. V ta kontekst postavi tudi aktualno oblast, ki sliši na ime “Svoboda”. Jetniki svobode obširno spregovorijo o štirih jezdecih apokalipse, ki so v slovenski prostor vstopili 27. aprila 1941. Razkrivajo, kako se to cepi na spoznanje svetovnega disidenta jugoslovanskega rodu Milovana Đilasa o tako imenovanem novem razredu. Ta se uteleša v tistem, kar smo včasih pojmovali kot “gospodje-tovariši”, to je v prestiž in materialne privilegije potopljeni vladajoči sloj, ki pa so ga polna usta delavskih pravic. Ta združba so naši nekdanji in današnji oblastniki.
Knjiga je sicer ubrana optimistično: kako bi tudi ne bila, saj imamo svojo državo, spomenik, trajnejši od brona. Pove, kaj moramo storiti, da jo bomo ohranili v žaru njenih mladih moči. O vsebini, idejah, ki se pojavljajo v knjižnem delu, smo spregovorili z njegovim avtorjem, gospodom Turkom: “V Sloveniji imamo eno veliko kontinuiteto. Ko je Robert Golob kar naenkrat decembra ustanovil Gibanje Svoboda, je rekel: “V deželi vlada fašizem in jaz vas bom osvobodil.” In to je delovalo neverjetno.” Turk se je ob tem vprašal, kdaj v slovenski zgodovini je že bil podoben moment. Ugotovil je, da se je to zgodilo 26. aprila 1941, ko so člani društva Prijatelji Sovjetske zveze dejali, da v deželi vlada fašizem, ko je tudi dejansko vladal, in da bodo državo osvobodili.
“Smo pod vplivom OF, ki jo simbolizirajo štirje jezdeci apokalipse!”
Zatem so v slovenskem prostoru prevzeli iniciativo in po sovjetskem zgledu začeli odstranjevati vsako konkurenco. “In knjiga odgovarja na to temeljno vprašanje – kaj je v mehanizmu večinskega slovenskega volivca (ne vseh) takšnega, da je nekaj takšnega mogoče.” Turk v svojem knjižnem delu ugotavlja, da smo Slovenci še vedno pod vplivom sindroma Osvobodilne fronte (OF), ki se prikazuje v obliki štirih jezdecev apokalipse. Prvi jezdec apokalipse je povezan s tem, da je bil tedanji Slovenec, rojen v Avstro-Ogrski, ki je bil vajen tega, da se je Slovencem jasno postavljalo, kaj lahko in česa ne. “Če so rekli “da”, je bilo “da”, če so rekli “ne”, je bilo “ne”.”
Z OF pa se pojavi način, ki človeka povsem zmede. Najprej so bili Protimperialistična fronta, kmalu zatem pa nekaj drugega itd. Zadeva pa se je že v štirih letih končala v diktaturi sovjetskega tipa, v kateri so zastrašili in ubili vitalno plast slovenskega naroda (15 do 20 tisoč ljudi ali celo več), obenem je tiranski režim četrtino milijona Slovencev prisilil v izgnanstvo, kjer so bili za vedno izgubljeni. Drugi jezdec apokalipse pa je ustvarjanje notranjega sovražnika. Turk: “Mi Slovenci nikoli v zgodovini nismo poznali notranjega sovražnika. Vedno smo poznali zunanje sovražnike.” Takšni so bili denimo Turki, Lahi, Nemci itd. “Osvobodilna fronta pa vzpostavi mehanizem “notranjega sovražnika”. In ta mehanizem je še danes tukaj.”
Moskva se prek Beograda vedno bolj uveljavlja kot naša prestolnica
“Ta “notranji sovražnik” je mehanizem, s katerim vladajo. Ljudi so navadili, da mora nekaj takšnega obstajati.” Tretji in četrti jezdec apokalipse pa sta prenos državnega središča z Dunaja na Beograd oziroma prek Beograda na Moskvo. “In te paralele so še danes zelo vidne. Moskva se vedno bolj uveljavlja kot neke vrste prestolnica. In knjiga ugotavlja, kako smo se Slovenci lahko osamosvojili – v trenutku (ves čas slovenske zgodovine je bilo upravno središče slovenskega ozemlja zunaj slovenskega ozemlja), ko se je v enem kratkem trenutku upravno središče slovenskega ozemlja poravnalo z slovenskim ozemljem. In ta kratek trenutek je nastopil konec 80. let.”
V zgodovinskem trenutku se je naše upravno središče poravnalo z dejanskim
“Tedaj je Beograd zaradi Slobodana Miloševića itd. utonil na našem obzorju, ničesar novega pa ni bilo. In tedaj je Ljubljana postala center in prestolnica novoustanovljene države po osamosvojitvi. In to je bil neverjeten trenutek in naša neverjetna sreča. Ta diktatura Osvobodilne fronte, ki ni bila nič drugega kot transmisija Kominterne in Moskve, je danes tukaj!” Turk je v nadaljevanju spomnil, da prihod OF pomeni tudi vzpostavitev nekega novega razreda. Že v partizanstvu, v od Moskve navdahnjeni gverili, se je “vodilna plast” ločila od običajnih državljanov. Vodstvo je že tedaj spalo v barakah, ostali borci pa so bili deležni povsem nečloveških razmer.
In znotraj tega se je razvil t. i. Đilasov novi razred – partijska buržoazija (“gospodje tovariši”), ki je privilegirana in teži zgolj in samo k eni stvari – oblasti, ki jo ima prek upravljanja z družbeno lastnino. To je formula, s katero se pojasni celotno partijsko strukturo in celotno današnjo Slovenijo. Vedno pa so se ti vladajoči izrekali v imenu ljudstva in delovnih ljudi. In danes je v tej luči treba izpostaviti t. i. civilno družbo, ki je ljudstvo ni pooblastilo za popolnoma nič. “Ljudstvo jih ni niti prosilo, kaj šele pooblastilo.” Del tega razreda so tudi Nika Kovač, Jaša Jenull in Glas ljudstva. Vse od 26. aprila se vlečejo določene paralele – “oni” so pogruntali, da lahko z manipulacijo oziroma nasiljem nad množicami dosežejo svoj cilj. Turkova knjiga obenem “razgrajuje vse laži”, ki so prodrle v slovenski prostor z Osvobodilno fronto.
“Partijska” elita oblast gradi na občutku drugorazrednosti iz fevdalizma
Turk je mimogrede spomnil, da se 26. aprila dejansko ni zgodilo nič. V nadaljevanju je spomnil še na enega temeljnih ciljev OF – da spremeni značaj slovenskega naroda. V resnici ga po njegovem ni spremenila, je pa negativne poteze še dodatno izpostavila. Treba je povedati, da Slovenec nikdar v času svojega obstoja ni bil deležen državne suverenosti in je bil vedno drugorazreden. Pretežni del zgodovine so bili Slovenci večinoma podložniki oziroma tlačani. Na tem mestu je izpostavil sloviti slovenski mit o Lepi Vidi, ki ima doma starega moža in bolnega otroka.
Mit o Lepi Vidi pojasni formulo uspeha “novih obrazov”
Po morju zatem pripluje zamorec in jo uspe premamiti, da se z njim poda na španski dvor, kjer po določenem času postane neskončno nesrečna in si želi vrnitve v domovino. In ta zgodba se nenehno ponavlja. “In to so novi obrazi. Pričakovanje nečesa, da bo nekdo prišel, da bo prišla neka situacija, ki bo razmere izboljšala … Vendar pa se po enem letu ljudje spet naveličajo in začnejo znova ozirati za novim obrazom …” Knjiga prav tako pojasni, da lahko Đilasov novi razred oziroma vladajoči sloj “tovariške gosposke” nastane le v totalitarni družbi. Spomni, da vidni predstavniki tega razreda, kot sta Milan Kučan in Janez Stanovnik, iz povsem logičnega razloga nikdar niso mogli sprejeti osamosvojitve …
“To je tako, kot bi izstopil iz prostora s kisikom v prostor brez kisika! To bi namreč pomenil njihov konec.” “Kučan ne more biti za Slovenijo. Ta varianta, da so bili oni deloma “za” Slovenijo, sploh ne drži!” Naredili so vse, da do osamosvojitve ne bi prišlo. Navedel je primer zakona o vojski, ki je bil ključen in izglasovan le z dvema glasovoma večine, saj je partijska klika ključnim zakonom vselej nasprotovala. Spomnil je na Stanovnikove besede – da bi s pištolo branil Jugoslavijo. Njim zgolj to, da so si podjarmili Slovenijo, ne zadostuje. Veliko rajši bi imeli to, kar so že imeli – celotno Jugoslavijo kot nekoč, zato pa postavljajo spomenike, kot je mehki “Ć”.
“To je njihova največja bolečina, oni si Jugoslavijo, kjer so imeli polno moč, želijo nazaj z ogromno strastjo!” Sedaj namreč nimajo polne moči. Vendar pa imamo spomenik, ki je trajnejši od brona – to je Republika Slovenija, država, ki vsaj formalno pomeni diskontinuiteto z jugoslovanskim prostorom. Osamosvojitev je namreč formalno pomenila konec novega razreda in konec privilegijev partijske kaste. “Njim gre samo za to, ne gre jim za dobrobit naroda. Golob pa 100-odstotno sodi v ta kontekst.” Je del “Đilasove kaste”, ki ni imela nobenega pojma o ničemer, še najmanj pa o gospodarstvu.
Se bo sistem nenadoma zrušil podobno kot berlinski zid?
Prva lastnost takšnega gospodarstva je razsipnost. Pri Golobu imamo prav to “reprizo”, kakršne niti pri nekdanjem premierju Miru Cerarju ni bilo, čeprav je šlo tudi v drugem primeru za predstavnike tega istega razreda. Gre za tip upravljanja z državno lastnino, kot ga še nismo videli. Vsi mlajši predstavniki tega razreda vstopajo v isti vzorec. Vendar pa Turkova knjiga ni pisana pesimistično. Sistem se namreč lahko sesuje kot “hišica iz kart”. Tako kot si januarja leta 1989 ni nihče predstavljal, da bomo imeli že čez dve leti in pol svojo lastno državo. Podobno je bilo celo tistega dne zjutraj, ko je padel berlinski zid in ko si ni nihče predstavljal, da se bo to zgodilo.
Ključna značilnost “novega razreda” je, da oblasti ne želi “dati iz rok za nobeno ceno”. Zato takšna histerija v času zadnje Janševe vlade. In tragedija je v tem, da se je ravno v Sloveniji “novi razred” najbolj prijel. Deloma je to posledica sposobnosti domačega komunističnega kadra, deloma pa “neke derformiranosti večinskega volilnega telesa”. Na Slovenskem je OF dosegla določeno spremembo narodovega značaja, mu odvzela samostojnost in ga naredila za svojega podpornika. Treba je spomniti, da se je slovenska državnost gradila postopoma (prek jezika, besede, književnosti), medtem ko so Hrvati imeli državnost, kralje itd. “Ob dopolnitvi časov pa je beseda dala republiko – ob 57. številki Nove revije,” je zaključil razmišljanje.
Domen Mezeg