Nekdanji minister dr. Žiga Turk je komentiral nedavno odločitev Ustavnega sodišča o omejitvi dobičkov koncesionarjev v zdravstvu, pri kateri je prišlo do očitnega preobrata v primerjavi z odločbo iz leta 2018. Hkrati je podal širši pogled na stanje slovenskega prava in ustavnega sodstva.
Žiga Turk je preobrat v sodniški praksi ocenil kritično. Po njegovem mnenju odlika pravne države in vladavine zakona (rule of law) temelji na tem, da so zakoni vnaprej jasno napisani in veljajo enako za vse. To ustvarja predvidljive razmere za državljane in podjetja.
“Odlika pravne države, vladavine zakona, “rule of law” je, da so zakoni vnaprej napisani in da veljajo za vse enako. To za državljane in podjetja ustvarja predvidljive razmere. Če ustavno sodišče v enem primeru razsodi tako, v drugem se pa ne drži lastne prakse, predvidljivosti ni več in ne moremo govoriti o tem, da vlada zakon ampak vladajo ljudje,” je poudaril.
Kot smo poročali tukaj, je Ustavno sodišče RS presenetilo z odločitvijo, da omejitev dobičkov koncesionarjev v zdravstvu (prepoved izplačevanja presežka prihodkov iz javne blagajne) ni v neskladju z ustavo. S tem je zavzelo diametralno nasprotno stališče kot leta 2018, ko je enako določbo ocenilo kot protiustavno, ker prekomerno posega v svobodno gospodarsko pobudo. Večina sodnikov je tokrat odločila, da pravica državljanov do zdravstvenega varstva prevlada, trije sodniki pa so glasovali proti in podali odklonilni ločeni mnenji.
Sicer pa problematika Slovenskega pravosodja ni novost, sploh če govorimo o dolgotrajnih sodnih postopkih in zadevah, ki stojijo tudi po več let. Na vprašanje, zakaj je temu tako, je Turk odgovoril jedrnato: “Procesna pravila so taka, ki to omogočajo, če je volja za to.”
Po njegovem mnenju pravila sodnega postopka (procesna pravila) v Sloveniji dovoljujejo dolgotrajno zavlačevanje zadev. Ni nujno, da je to samo zaradi “neučinkovitosti” ali preobremenjenosti sodnikov – ampak zato, ker pravila sama omogočajo, da se zadeve vlečejo leta in leta, če obstaja volja (namera) pri tistih, ki vodijo postopek, da se to zgodi. Z drugimi besedami: sistem ni dovolj “zaklenjen”, da bi preprečil zavlačevanje. Če hoče nekdo (sodnik, tožilec, stranka ipd.), da zadeva stoji, mu pravila to dovolijo. Če bi hoteli, da gre hitro, bi lahko pravila to tudi omogočala – a očitno volje za to ni.
O politični instrumentalizaciji prava in ustavnega sodstva je Turk dejal, da je v Sloveniji pogosto zaznati vtis “vladanja s pravom”, ko politika uporablja pravna sredstva za politični boj. “Veliko je primerov, ko nastaja vtis vladanja s pravom; ko politika uporablja pravna sredstva za politični boj. Najbolj kričeč primer so desetine tožb proti Francu Kanglerju, ki pa so vse padle. Cilj ni obsodba, ampak težave, ki jih proces povzroča posamezniku in napad na njegovo dobro ime,” je izpostavil.
Ustavno sodišče bi moralo biti svetovnonazorsko uravnoteženo
Turk je izrazil tudi skrb glede delovanja Ustavnega sodišča in njegovega “ideološkega” delovanja: “Za zaupanje v pravo in v pravno državo bi bilo bolje, če bi bila sestava ustavnega sodišča svetovnonazorsko uravnotežena,” je zaključil.
T. B.