Ustavno sodišče RS je poskrbelo za popoln preobrat, ko gre za omejevanje dobičkov koncesionarjev. Večina je namreč presodila, da opredelitev porabe presežka koncesionarjev v zdravstvu ni v neskladju z ustavo. “Ta obrat je res presenetljiv, ker je odločba iz leta 2018 glede vsebinsko povsem enake določbe diametralno nasprotna,” med drugim izpostavlja upokojeni vrhovni sodnik in nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec.
V postopku za oceno ustavnosti, ki je bil sprožen na pobudo združenja zasebnih zdravnikov in drugih, je najvišje sodišče v državi po poročanju RTV Slovenija pritrdilo zdravstveni reformi prejšnje vlade, ki koncesionarjem prepoveduje, da si od prihodkov iz javne zdravstvene blagajne izplačujejo dobiček.
Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije ter drugi pobudniki so po poročanju STA vztrajali, da je najvišje sodišče v državi z odločbo iz leta 2018 presodilo, “da je bila ureditev, kolikor je urejala presežke prihodkov za izvajalce zdravstvene dejavnosti v okviru javne zdravstvene službe, ki so gospodarske družbe in zasebni zdravniki, v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude“. Večina sodnikov (šest sodnikov) pa je sedaj zavzela stališče, da pravice državljanov do zdravstvenega varstva presegajo vprašanje svobodne gospodarske pobude. Trije ustavni sodniki (Rok Čeferin, Tamara Kek in Marko Starman) so glasovali proti. Starman in Čeferin pa sta podala tudi odklonilni ločeni mnenji.
Za komentar nenadnega preobrata Ustavnega sodišča RS glede dobičkov koncesionarjev smo se obrnili na nekdanjega ustavnega sodnika Jana Zobca. Zobec obrat označuje za res presenetljiv, ker je bila odločba iz leta 2018 glede vsebinsko povsem enake določbe diametralno nasprotna. “Takrat je bilo ugotovljeno, da prekomerno posega v svobodno gospodarsko pobudo. Zdaj ugotavljajo, da je ta določba ustavno skladna, kot glavni argument pa navajajo, da sta Vlada in Državni zbor bolje obrazložila potrebo po taki določbi in njeno ustavno skladnost.”
A po besedah Zobca se od leta 2018 do danes, torej v teh osmih letih, ni spremenilo nič pomembnega. “In tudi v čem naj bi bila ta obrazložitev Vlade in Državnega zbora sedaj boljša, ne povejo jasno, prepričljivo in natančno. Tako da se strinjam z ločenim mnenjem Roka Čeferina, ki je vse to pojasnil, in se čudim, kako je Ustavno sodišče ponovno odstopilo od svojega primera, ne da bi za to navedlo natančne, jasne in prepričljive razloge. Ti so megleni, niso natančni in niso prepričljivi,” je sklenil.
Iz Čeferinovega ločenega mnenja (dostopnega tukaj), kateremu se je pridružila tudi Kekova, v znak nasprotovanja argumentaciji večine izhaja, da “še tako kakovostne navedbe Vlade in Državnega zbora v postopku pred Ustavnim sodiščem ne morejo sanirati protiustavnosti izpodbijanega zakona.” Argument, da je prepoved razpolaganja z dobički koncesionarjev pravzaprav v njihovo korist, ker krepi njihov položaj na trgu, je Čeferin označil za izrazito paternalističnega. “V tržnem gospodarstvu mora imeti vsak poslovni subjekt pravico, da sam odloča o svojih poslovnih odločitvah ter da sam oceni, katere zakonske omejitve njegovega poslovanja so v njegovo korist in katere ne. O tem namesto njega ne more odločati država, torej niti zakonodajalec niti sodišče,” je bil jasen ustavni sodnik.
Sodnik je poudaril, da ni nepomembno, da je velik del koncesionarjev koncesijo pridobil že pred uveljavitvijo izpodbijane zakonske določbe. “Svojo poslovno odločitev so načrtovali ob upoštevanju takratne zakonodaje in razmer na trgu. Še posebej v tistih zdravstvenih dejavnostih, katerih opravljanje zahteva sofisticirano in drago zdravstveno opremo, je bil nakup opreme povezan z visokimi stroški.” Kot pravi, je mogoče sklepati, da so marsikateri med njimi svoj poslovni projekt lahko izvedli z najemanjem kreditov. Za tveganje pa so se odločili na podlagi ocene, da “lahko z opravljanjem svojega dela v okviru koncesijske dejavnosti ustvarijo presežek dohodkov nad odhodki, s katerim bodo lahko prosto razpolagali”. Čeferin je opozoril, da mora sodišče vsak odstop od sodne prakse še posebej skrbno in prepričljivo obrazložiti. Sam pa je prišel do sklepa, da prepričljivi razlogi za to niso bili podani. Predsednik Ustavnega sodišča je prepričan, da bi moralo sodišče ugotoviti enako kot leta 2018, “da torej omejevanje razpolaganja z dobičkom koncesionarjev pomeni nesorazmeren poseg v samo jedro svobodne podjetniške pobude”.
Ž. N.