V spominskem parku v Dobravi so se včeraj dopoldne začele slovesnosti ob pokopu žrtev iz Hude jame. Med žrtvami povojnih pobojev iz tega dela slovenske trase smrti so bili predvsem Hrvati. Zato se je poleg Milana Brgleza in Boruta Pahorja žrtvam poklonila tudi predsednica Republike Hrvaške Kolinda Grabar Kitarović.
“Ne spreminjamo zgodovine, spreminjamo prihodnost. To je korak naprej,” je na pogrebni slovesnosti dejal predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Po njegovih besedah sprava ni enkraten dogodek, temveč stanje duha.
A sprava je eno in drugo. Žrtve, ki so bile pobite na najhujši način, niso identificirane. Prinesli so jih v gajbicah in jih zakopali. Sorodniki in prijatelji žrtev ne vedo, ali so danes pokopali njim ljubo osebo, in nihče za ta zločin ne bo odgovarjal, saj so dokazi še naprej pod zemljo.
V Srebrenici identificirali vsakega posameznika
Poglejmo v Srebrenico, mesto žalosti in krutih spominov, kjer se predstavniki naše oblasti redno udeležujejo spominskih slovesnosti. Tam so vsakega mrtvega identificirali, preden so ga za vedno zasuli. A za 100 tisoč pobitih v Sloveniji za to ni časa ne prostora ne volje. Čas narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju je bil, po današnjih besedah Boruta Pahorja, tudi čas komunističnega in protikomunističnega državljanskega boja. Ta se z vojno ni končal. Poboji premagane strani so se nadaljevali tudi neposredno po njej.
Vrednostni sistem je povsem odpovedal
Predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik pa je izrazil prepričanje da je slovenski narod razklan najprej zato, ker nekateri zločina ne vidijo in ne priznajo. “Ker se radikalno razhajamo pri vrednotenju naše preteklosti, nismo zmožni skupaj gledati v prihodnost. Narod nima enotnega moralnega, etičnega in vrednostnega sistema, s katerim bi vrednotil zločin, zločince, žrtve in posledice Hude jame,” je dejal Sušnik.
Sorodniki žrtev od slovenske države ne pričakujejo opravičila za zločin: “Ker ta država umora ni zagrešila, se ji tudi opravičevati ni treba. To pa ne pomeni, da sme država opustiti pregone tistih, ki so zločine storili, prikrili ali jih danes opravičujejo. Imamo več tisoč žrtev zločina, a niti enega zločinca.”
Nikjer na svetu niso po vojni pobili toliko ljudi
Ob več kot 600 evidentiranih grobiščih žrtev povojnih pobojev, za katera vemo danes, je bilo za posmrtne ostanke poskrbljeno le v 27 primerih. Ob razkrivanju zločinskega sistema komunistične Jugoslavije vedno bolj izstopa leto 1945, tudi v Sloveniji, kjer so neposredno po koncu vojne umorili okoli 15 tisoč pripadnikov domobranskih enot in civilistov v kraških jamah, zapuščenih rudniških jaških, protitankovskih jarkih. V odkopanih jamah pa ne ležijo samo smrtni ostanki domačih ljudi, temveč še najmanj 100 tisoč oseb drugih narodnosti. Med drugo svetovno vojno in zaradi nje je do januarja 1946 umrlo 99.809 prebivalcev Slovenije, kar predstavlja 6,6 odstotka populacijske izgube. Med temi je tudi okoli 15 tisoč tistih, ki so bili umorjeni po 15. maju 1945, ko bi moralo orožje že utihniti, pa vse do januarja 1946.
Za povojne poboje ni odgovarjal niti en zločinec
Kot pravi zgodovinarka in direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver, so že v pradavnini pokopavali mrtve, kar je temeljno dejanje, ki ga moramo opraviti kot civilizacija, zato je odgovornost na strani državi, da to tudi opravi. “Današnje dejanje je le majhen korak do tega,” je povedala. Prav tako je opozorila na stanje pravne države, s katerim imamo velike težave, saj še vedno ni prišlo do potrebnih kazenskih postopkov, ki bi obsodili zločin.
To je potrdil tudi drugi gost oddaje in raziskovalec komunističnih zločinov Marko Štrovs, ki je dejal, da med več kot 800 žrtvami Hude jame ni identificirana niti ena, prav tako pa ni ovaden niti en zločinec. Ko so pred sedmimi leti odkrili te grozote, so se po njegovem zlikovci bali posledic, zato so pritiskali, da se trupla skriva. Država je vmes toliko zamudila, da jih sedaj ni več niti sram, umrle pa so pospravili v novo jamo v Mariboru. “Smiselno bi bilo napraviti to, kar se po vojnem pravu mora narediti za mrtvega vojaka, in sicer tudi če gre za sovražnega vojaka,” je dejal. Storilci po njegovem nimajo več občutka sramu, kaj šele kazenske odgovornosti. “Če bi država izvedla kazenske postopke, potem bi se preostali skrivali in bi bili tiho. Sedaj se pa že postavljajo,” ocenjuje Štrovs.
Gostja oddaje Aktualno je bila tudi sorodnica žrtve komunističnega nasilja Fanika Vodopivec, ki je pričakovala, da bodo žrtve pokopane na teharskem pokopališču, kjer je že spominski park. Po njenem občutku gre pri trenutni zakonodaji, ki ureja pokop žrtev, za prikrivanje spomina na žrtve.
Pravo in politika povsem odpovedala
Po mnenju Štrovsa je zelo pomembno, kdo je na položajih v policiji in v sodstvu. Pri njegovem delu se je namreč srečeval s primeri, ko je poslušal tožilce, ki so rekli, da gre tako in tako za povojne zadeve in da ne bo nobenega epiloga. “Pomembna je tudi politična obsodba zločinov,” je prepričan Štrovs. Valič Zverova je glede tega dejala, da so vse postkomunistične države imele neke vrste lustracijo, pri nas pa niti dveh ubogih členov o sodniški službi, ki določa, da sodniki, ki so v prejšnjem režimu kršili človekove pravice, ne smejo opravljati funkcije. “Zgledovati bi se morali po drugih državah, kjer so petelinjenje s totalitarnimi simboli že zdavnaj prepovedali,” je dodala Valič Zverova.
Kako se soočiti in dokončno rešiti problem?
Valič Zverova pogreša državljanski pogum posameznika, da bi se soočil s temi zadevami in se bolje informiral. Štrovs se ne strinja s tistimi, ki menijo, da je treba gledati samo v prihodnost, saj vsak trenutek izhaja iz spomina in spomin na hude zadeve zelo bremeni posameznika. “Tukaj ni zadoščenja, saj tisti, ki so pobijali, še vedno veljajo za heroje,” je dejal.
V oddajo Aktualno so se oglašali tudi gledalci, med katerimi je eden povedal, da “nihče ne pove, da so za zločine odgovorni partizani oziroma jugoslovanska vojska.” Po njegovem bi morala država javno obsoditi gibanje, ki se že 70 let postavlja za osvoboditelja. “Toliko komunizma, kot je v Sloveniji, ga ni nikjer več,” je dejal.
Štrovs je za zaključek dejal, da bi resna oblast najbolj sporna vprašanja pokopa žrtev in obsodbe zločincev rešila v enem mandatu.
M. P.