Neodvisno od tega, kdaj bodo volitve v nov državni zbor, se je predvolilni čas začel. Navadno se to zgodi takoj po volitvah. Pri nas po njih porabimo ogromno energije za tožbe o ponarejanju, goljufijah, potem poteka, razen v parlamentu in strankarskem časopisju, spanje pravičnega. Namesto da bi v predvolilnem času opozicija diktirala vsebino in tempo predvolilnega boja, troši energijo za prepiranje z vladajočimi. Namesto da bi se ti branili, se brani opozicija. Dediščina razrednega boja.
Upanje, da se bo obstoječa vlada sesula pred potekom mandata, obstaja. Postaja pa čedalje manj verjetno. Ne, ker za to ni povoda, ampak ker je parlament, katerega večinski poslanski del je najslabši od leta 1848, ko so Slovenci prvič poslali svoje predstavnike v najvišje državno predstavništvo, najslabši. Celo poslanci (komunistične) ljudske skupščine oziroma delegati niso bili tako benigni. Imamo karikaturo parlamenta.
Poslanci vladne večine so brez osebne časti. Državljani soglašajo, da tako slabo, odkar imamo lastno državo, ni bilo. Vrednote največjega slovenskega dosežka v zgodovini so izginile v močvirju in blatu nemorale in kleptokracije. Prav zaradi tega edino rešitev predstavljajo nove volitve, saj krpanje mandata nima smisla. Že tako bo čiščenje blata tako težko, da se bo naslednik težko izvlekel čist. Ker se gospodarske razmere slabšajo, se je mogoče bati novega ZUJFA, ki je največje breme politikov, najbolj uničujoč nasprotnik onih, ki so ga sprejeli.
Nedvomno bodo nove volitve antijanšistične. Pojem že dolgo nima vsebine po prvaku osamosvojitve, ampak se pokriva z nosilci zahteve po postsocialistični Sloveniji, kontinuiteti nekdanje oblasti v osebah njihovih potomcev in drugih “akademikov”, najrazličnejših neuravnovešencev in anticepilcev. Priprave potekajo, le novega “novega obraza” še niso predstavili. Če so bili oni sposobni zbrati tolikšno parlamentarno večino, bi morala zlahka to doseči tudi opozicija. Menda je jasno, kdo je sposobnejši in pametnejši. Temu je treba podrediti predvolilni boj. “Štofa” za obračunavanje je dovolj, le brezkompromisno in odmerjeno ga je treba uporabiti. Razmere in nujnost zmage ne dovoljujejo rokavic. Osmislimo Slovenijo!
V volilnem boju mentalno podleči nasprotniku ne prinaša srečnega konca. Najboljša obramba je napad, zato človek ne razume številnih “naših”, ki v želji po volilni zmagi upirajo oči v različne “Anžete” in podobne prazne vreče ter prosijo za Janšev umik. “Zavezniška stranka NSi” gre s tem geslom na volitve, kot da je glavni vzrok volilnih porazov v osamosvojiteljskih demokratih. Nasedajo antidemokratičnim nasprotnikom, sprejemajo logiko, da bolezenske epidemije ne bi bilo, če je ne bi zdravniki odkrili in zdravili. Tako mišljenje je posledica politične neizobraženosti in samoprecenjevanja, ki ju ni mogoče pripisovati samo posledicam nekdanjega komunizma, del krivde namreč nosijo tudi demokratične sile, ki so premalo aktivne. Nasprotniki so nam, potem ko so z našo pomočjo uničili Novo revijo, prevzeli vso civilno družbo. Poglejmo samo to, kako so zmanipulirali vodstvo kmetov. Ljudje, ki za zmago demokratov zahtevajo Janšev umik, so peta kolona, žrtve slaboumne dobronamernosti. Največ sovražnikov imamo v lastnih vrstah! So težje premagljivi kot nasprotnik.
Politične razmere bodo na volitvah težje kot na prejšnjih. Mnogi državljani so obupali nad slovensko prihodnostjo. Osamosvojitvene energije praktično ni več. Državljanom je treba vrniti upanje v prihodnost, ki jo lahko da premišljen in vsebinski volilni program. Kljub strahotni, v času zadnje vlade celo poglobljeni, polarizaciji zaradi mednarodnih razmer demokrati podpirajo Ukrajino, levica hoče na prvo mesto postaviti Palestino, k volivcem pa je treba pristopiti spoštljivo, vsebinsko, verodostojno, predvsem pa brez vsakega cinizma, katerega izvrstna podlaga je dvoumnost.
Janša mora zbrati najboljše, kar je v stranki, osebne želje in ambicije nesposobnih in onemoglih je treba prezreti. Slovenski narod večinsko ni neumen! Volitve leta 2004 so dokaz, da je mogoče zmagati. Takrat opravljeno in sodobnim razmeram prilagojeno pot je treba ponoviti. Za zmago se je treba potruditi, predvsem pa vanjo verjeti. Takoj je treba začeti pridobivati nove volivce. Ravnanje vlade jih samo vsiljuje. K njim je treba pristopiti spoštljivo in ustvariti medsebojno zaupanje. Sejanje dvomov, pomislekov in na koncu strahu pred prihodnostjo je najučinkovitejše orožje nasprotnikov. Kot zahteva iz lastnih vrst, naj se Janša umakne. Vsak je zamenljiv, toda njegov naslednik se mora šele pojaviti. Pot v pekel je tlakovana z dobronamernostjo slaboumnih namenov.
Dr. Stane Granda