Učitelj naj bo!

Datum:

V polmraku smo sedeli v učilnici in poslušali profesorja. Luči ni bilo, “redukcija”, so rekli. V Jugi je bilo to v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pogosto. Dijaki se nismo kaj dosti obremenjevali, če so zadnje ure v popoldanskem turnusu odpadale. Toda fizika ni odpadla. Posrečeni profesor se ni dal redukcijam. Iz žepa je potegnil robec, pihnil vanj, ga zložil in zopet spravil v žep ter potegnil pas na hlačah navzgor. Hihitaje smo vedeli, da se pripravlja nadvse zanimiva razlaga.  

Po uri smo se odpravili peš domov, četudi sta v naš konec vozili dve številki mestnega avtobusa. Toliko se je bilo treba pogovoriti o snovi, ki nam jo je profesor predstavil. Potem smo sanjarili, kaj bi bilo, če bi bile hiše postavljene na magnetu, kaj če bi bile vrteče, če bi okna sledila soncu. Vse sorte neumnosti, ki morda danes to sploh niso. Profesor je v nas znal prebuditi radovednost, razmišljanje, veselje. Dolgo zatem smo izvedeli, da sploh ni bil učitelj, temveč elektroinženir.

Potem je bilo zelo podobno, ko je v devetdesetih letih, ko se je oblast spomnila, da morajo vsi učitelji, ne le učitelji v srednjih šolah, imeti štiriletno univerzitetno izobrazbo ter podaljšala študij pedagoških poklicev, nenadoma umanjkala cela generacija učiteljev, ki so namesto v šolah sedeli v predavalnicah. Starejši učitelji so se sem ter tja usmilili in podaljšali delo preko upokojitvene starosti, večinoma pa smo ravnatelji tekali po fakultetah in žicali študente, naj vendar pridejo delati vsaj za nekaj ur. Nekako smo skrpali tista leta, predmete pa so poučevali tudi profesionalno neusposobljeni učitelji, podobno kot naš profesor fizike. Ni podatka o tem, da bi učenci kaj manj znali zaradi tega. Danes  poučujejo matematiko in fiziko usposobljeni učitelji, pa beremo, kako se znanje slabša, napovedujejo pa še temnejši scenarij, tudi usposobljenih učiteljev matematike in fizike manjka, kljub temu, da je univerzitetni študij od bolonjske reforme dalje v veljavi že skoraj trideset let. Zakaj je tolikšno pomanjkanje učiteljev, zlasti nekaterih smeri?

Na vprašanje bodo različne skupine odgovorile različno. Verjetno bi učitelji začetniki povedali, da je plača učitelja začetnika prenizka, s čimer se je moč strinjati. Vedno je težavno primerjati zahtevnost poklicev, toda z laserjem odčitavati  kode na izdelkih ter  tiskati račune in tu pa tam vrniti vsoto denarja na blagajni v trgovini, ki jo računalnik sam izračuna, se nekaterim diplomantom za isto plačo zdi očitno lažje, kot  se sporazumeti z otroki in njihovimi starši in jih še kaj naučiti. Ti so personalizacijo vzeli po svoje in jo namesto pri pouku umestili  na vzgojno področje, kjer vlada bogata paleta pravic kot tudi ljubiteljskega pristopa pedagogike staršev v stilu: Na nogomet in šolo se vsi spoznajo… Tu seveda ne želim kratiti pravice staršev glede tega, ali se bodo njihovi otroci indoktrinizirali  z LGTB ali transgender posiljevanjem. Skratka, zdi se, da učiteljem lahko pere glavo že vsak mimoidoči.

Množica odločb o posebnih potrebah otrok je dosegla nor obseg. Otrokom se dodeljuje posebne ure, ko ga  specialni pedagogi (ali pa kdorkoli, kajti tudi specialnih pedagogov primanjkuje),  urijo v posebnih veščinah premagovanja primanjkljajev, in to na način, da ga vzamejo od pouka. Kajti zakon pravi, da  ima ta pomoč značaj pouka,  število ur pouka na teden pa je  zakonsko omejeno. Kako učitelj nadomesti manjkajočo snov pri predmetu, je velika uganka, otrok ima primanjkljaj, za usvojitev snovi pa ima manj časa kot otroci brez primanjkljaja. Se zdi to logično?

In pristojne fakultete seveda niso spremenile  svojih programov kljub dodatnemu petemu letu študija in  naučile svojih študentov, kako vselej, ne le tri ure na teden, delati z otroki s posebnimi potrebami. Če ima učenec, denimo, motnjo pozornosti, jo ima ves čas, pri vseh predmetih, ne le tri ure na teden. Namesto izjemno dragega aparata, ki usmerja učence s posebnimi potrebami, bi bilo bolje postaviti na vsako šolo diagnostika za posebne potrebe, študente pedagoških poklicev izšolati za delo z  otroki z vsemi vrstami posebnih potreb ter oblikovati  programe za  izpopolnjevanja znanja  za učitelje, da bodo znali delati ves čas  s temi otroki na način, ki je primeren za njih, ob tem pa imeli pomoč diagnostika, specialista za posebne potrebe.

Ko se torej mlad učitelj znajde sam, z vzgojnimi problemi, s posebnimi potrebami, in tudi marsikdaj s »posebnimi potrebami« staršev, si, tudi on milijenijec, ne zna več pomagati. Kajti tudi sam je zrastel v nedorečenem sistemu izobraževanja, in »per aspera ad astra«  ni ravno  njemu lasten način. Streti ta oreh je precejšen miselni in delovni napor, ki ga v  zelenjavnem vrtu   aktualne zasedbe šolskega ministrstva ne najdete.

Tisti čas redukcij smo preživeli, ob tem, da je bil redko pri katerem predmetu zagotovljen učbenik in učili smo se iz lastnih zapiskov. So se pa učitelji  počutili bolj suverene, razporedili so snov, obseg, zaporedje in zahtevnost po svoji izbiri, lahko so  poglobljeno obravnavali  nek del snovi in manj drugega. Učni načrt za celotno osemletko ali srednjo šolo je tedaj  obsegal enako število strani kot danes sešteto za štiri predmete, kar pomeni, da je bil skop in puščal veliko prostora učitelju. Zanemarim tu dejstvo, da je bil pouk zgodovine seveda indoktriniran, o zgodovini poučevanja zgodovine v Sloveniji in poprejšnji Jugoslaviji kdaj drugič. Danes je vse drugače, inšpektor bo po prijavi starša, da ni uresničen eden izmed stodvajsetih ciljev in dvesto standardov (morda malček pretiravam, ne veliko), odločil, da je bila kršena otrokova pravica do pouka…In najbolj varno je slediti zaporedju strani v učbeniku. Da bi malo zajadral v svet  domišljije, ustvarjalnosti,  pa je  preveliko tveganje.  Pa se pojdi učitelja, ko priletijo starši, trdne zaščite ob sedanjem izbirnem postopku, ki praviloma prinese nezahtevnega, mlačnega ravnatelja, ki se nato skrije v floskule ali varno zavetje zaodrja svoje pisalne mize,  pa nikjer ni.

Naš šolski sistem  zaenkrat še sloni na učiteljih z dolgo kilometrino, ki so pred pokojem in jim je malo mar za obisk inšpektorja ali  za neupravičene zahteve staršev. Še zna  avtoritativno nastopiti, zahtevati red in neomajno peljati male dušice mimo njihovih kapric, na pot znanja. Toda tudi ti se počasi poslavljajo.

Kaj torej storiti? Nedvomno moramo  mladim učiteljem dvigniti začetno plačo. Toda to bo vse teže ob upočasnjeni gospodarski rasti. Zato s tem Slovenija že hudo zamuja.  Nadalje, potrebno je vzpostaviti trden sistem skrbništva mladim učiteljem. Skrbniki bi  morali biti učitelji z nazivom, zakaj le so torej učitelji z nazivom »mentor«, »svetovalec«, »svetnik« ali » višji svetnik«? Vedeti je potrebno, da ti nazivi prinašajo višjo plačo in so trajni. To pa pomeni, da  učitelji s takimi nazivi  ne počivajo  le na lovorikah  preteklega ( zasluženega) dela, temveč delujejo  delovno še naprej, in med drugim, dlje spremljajo in pomagajo mlajšemu kolegu.

Ravnatelj bi moral biti  avtoriteta tako za učitelje, šolajoče in njihove starše, skrbno izbran strokovnjak s karizmo odličnega učitelja ter kolega z najvišjim standardom zahtevnosti. To pa pomeni, da za učiteljski zbor  ne obstaja več cona udobnosti, kar pomeni za njih dvig na višjo, zahtevnejšo raven, vendar za ceno trdne  ravnateljeve moralne in strokovne podpore.  Zato ravnatelj ne more biti sindikalno izbran, kakor je  praksa sedaj, temveč ga mora imenovati ustanovitelj šole ter za to imenovanje prevzeti tudi politično odgovornost. To je gladko izvedljivo na  ravni občine, ustanovitelju vrtcev in osnovnih ter glasbenih šol, teže pa na ravni države, ki je ustanovitelj srednjih in višjih šol, zato bi bilo najprimerneje, da ga imenuje pokrajina, ki pa ta hip še nima mesta v Sloveniji.

Nadalje je potrebno izvajati tisto, kar je zapisano v zakonu o osnovni šoli, srednje šolstvo pa še to čaka. Vzgojni načrt ter pravila šolskega reda, kjer se starši, šolarji in učitelji dogovorijo za sistem pravic in odgovornosti.  Vsaka pravica nosi  s seboj pripadajočo odgovornost. Če namreč zahtevate, da vas drugi spoštujejo, morate vi spoštovati druge. V teh pravilih mora šola določiti tudi vzgojne ukrepe, ki morajo biti premišljeni, tako da kršilec odgovorno popravi posledice svojega  napačnega dejanja. Izvajanje vzgojnega načrta pa zahteva  od ravnatelja in učiteljev obilo dela. Toda rezultat razveseljuje v dobrih medsebojnih odnosih, spoštovanju in odsotnosti nasilja. Skratka, z otroki se je potrebno ukvarjati. Za to je potreben čas.

 Odpraviti moramo pisarjenje  opravil, ki dokazujejo, da učitelj dela poleg  pouka tudi druga opravila. To je potrebno urediti z digitalizacijo, kjer ravnatelj vpiše v aplikacijo naloge posameznikov, ti pa zgolj potrdijo, da so nalogo opravili. Ravnatelj pa naj presodi, kako bo obremenil svoje učitelje. Skratka, potrebno je večje zaupanje učitelju, ravnatelju. Na koncu vendarle odločajo rezultati. Uspešna je tista šola, katere diplomanti  ( večina) se uspešno uvrstijo v  nadaljnji izobraževalni program in ga tudi v roku in uspešno končajo. Z odpravo birokracije bo učitelj imel več časa, ki ga naj  raje posveti šolajočemu. Digitalizacija  vodenja in upravljanja bi odvzela mnogo dela  z birokracijo vsem, toda  na pristojnem ministrstvu projekt stoji. Iz neznanih razlogov.

Še pred tednom dni smo stokali od vročine in iskali hlad, pa je prišel, preveč   strastno, in nas potisnil pod dežnike, ponekod po Sloveniji pa so morali iz lop potegniti lopate za sneg. Nebo, zaprto z oblaki, še ob morju ne dovoli, da bi se zelena iznajdba sončnih celic obnesla. V tem primeru se lahko zanesemo na hidroelektrarne, jedrsko in termoelektrarno. Ki jo bojda namerava  Golobov HSE poslati v stečaj. Kajti sončne celice so zakon, Kitajci in slovenski trgovci s sončnimi celicami morajo zaslužiti, veliko. Trgovci z elektriko morajo zaslužiti, pa četudi bomo državljani dali zadnje evre za najdražjo elektriko v Evropi. Obetajo se nam redukcije. Le da je sedaj srednjih šol veliko, mladih pa premalo, da bi bil v šolah potreben popoldanski turnus, tako kot v Jugi. Če ne bodo odpadale zadnje ure, pa le upam, da se v kakšni šoli še pojavi upanje v obliki nekvalificiranega učitelja, elektroinženirja, ki bo  znal spodbuditi veselje do znanja, in ki jih bo naučil osnovne logike. Ali pa  ustvarjalni kvalificirani učitelj. Potem morda ne bomo  zaprli dobrega vira energije in metali  denarja skozi okno v obliki izpustnih kuponov. Zanesljivo bodo mladi znanstveniki iznašli  filtre, ki bodo preprečevali izpust trdnih delcev in še česa. Ampak, ali res za streznitev potrebujemo  redukcije, poplave, sneg sredi septembra, pomanjkanje, bi se ne mogli naučiti uporabljati zdravo pamet v šoli?

Želimo si posrečenih (kot naš profesor fizike), ustvarjalnih, delovnih in veselih učiteljev. Le taki bodo  vzgojili ustvarjalne, delovne, razmišljujoče in radovedne učence in dijake. Potrebujemo kar najbolj konzervativno vzgojno delovanje šole in kar najbolj sodoben pouk. Tvegati moramo vsaj s poskusom in  posodobiti pouk, ki je  sistemsko še vedno tak kot v času Marije Terezije ( vsa čast ji za tedanjo dobo!), svet  in ljudje pa so se  v vmesnem času neznansko spremenili.

Mojca Škrinjar

Sorodno

Zadnji prispevki

Janković posega v pitno vodo in zaščiteno kulturno dediščino

Ljubljanski župan Zoran Janković načrtuje gradnjo 4-nadstropne parkirne hiše...

V prebavilih morskega psa našli truplo pogrešane potapljačice

V prebavilih morskega psa so ribiči našli truplo 68-letne...

[Video] Greta vse bolj prisotna med antisemitskimi ekstremisti

Za 21-letno aktivistko Greto Thunberg se zdi, da je...