“Zniževanje obsega javnih sredstev zasebnim šolam, ki izvajajo javno veljavni program osnovnošolskega izobraževanja, predstavlja kršitev zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Ohranjanje protiustavne ureditve financiranja v prehodnem obdobju, pa prav tako ni skladno z načelom pravne države (2. člen Ustave), z načelom delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave) in s pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja (drugi odstavek 57. člena Ustave).”
To je v zahtevi za glasovanje državnega svet o vetu, da bi ustavili spremembo zakona o financiranju osnovnih šol, ki jo je včeraj uzakonilo 42 poslancev LMŠ, SD, Levice, DeSUS in SAB, zapisalo deset državnih svetnikov. Prvi je glasovanje o vetu zahteval Bogomir Vnučec.
Zahteva pomeni, da bo državni svet prihodnji teden v ponedeljek glasoval, ali bo zahteval ponovno odločanje DZ o zakonu, s katerim je koalicija zmanjšala financiranje šolanja otrok na O.Š. Alojzija Šuštarja, da bi uresničila razsodbo ustavnega sodišča, ki je zahtevalo, da morajo tej šoli nameniti več denarja, da bi odpravila diskriminacijo otrok. Skrajni rok, do katerega bi oblast po sodbi ustavnega sodišča morala zagotovila več denarja, je iztekel pred tremi leti in pol. Od takrat kršijo ustavo. Zadnje dni ni bilo slišati resnega pravnika, ki odločitve večine poslancev ne bi ocenil za kršenje ustavne ureditve.
Ob Vnučcu so zahtevo za glasovanje o vetu podpisali še Franci Rokavec, Cvetko Zupančič, Bojan Kekec, Dušan Strnad, Franc Kangler, Boris Popovič, Srečko Ocvirk, Marko Zidanšek in Milan Ozimič.
Ko se politika požvižga na stroko
Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca je državne svetnike že obvestil, da dnevni red izredne seje državnega sveta, ki bo v ponedeljek, razširja z dodatno točko dnevnega reda o predlogu odložilnega veta na zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Na posnetku sta Kovšca in predsednik državnega zbora Dejan Židan:
Kako se bo glasovanje svetnikov izteklo, je težko napovedati. Moči levice in desnice v državnem svetu so precej izravnane, del svetnikov glasuje nepredvidljivo, po vrhu pa smo že v času počitnic, ko lahko na razplet vpliva tudi, s katere strani bodo bolj disciplinirani pri udeležbi.
Težave vladajočih, če bo veto
Je pa pričakovati veliko truda z leve, ker zaradi umika podpore SMC kršitvi ustave, tam za odpravo veta, če bo izglasovan, nimajo dovolj glasov. Po vetu zakon obvelja le, če ga pri ponovnem glasovanju podpre najmanj 46 poslancev. Da koalicija za kršenje ustave sežejo največ do števila 44 , je pokazal včerajšnji rezultat glasovanja, ko sta bila za zakon le dva poslanca iz vrst Levice manj, ki sta manjkala:
Neuradno je slišati, da bi v ponedeljek dnevni red državni svet lahko razširil še s kakšnim glasovanjem o vetih, denimo o državnem omejevanju cen nepremičninskega posredovanja, o čemer bo na zahtevo Levice jutri odločal državni zbor.
Celotna zahteva za glasovanje o vetu na manj denarja otrokom desetih svetnikov je takšna:
“PREDLOG ODLOŽILNEGA VETA
Spodaj podpisani državni svetniki (prvopodpisani Bogomir Vnučec) na podlagi 75.a člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09, 101/10, 6/14 in 26/15) vlagamo predlog odložilnega veta na:
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-L), EPA 634-VIII.
Zakon je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 10. seji 10. 7. 2019.
Podpisi državnih svetnikov so priloženi.
OBRAZLOŽITEV PREDLOGA ODLOŽILNEGA VETA:
Izhodišče za ustanovitev zasebnih izobraževalnih zavodov, vrtcev in šol sta medsebojno povezani pravica do ustanavljanja zasebnih šol in pravica do izbire, obe pravici pa sta povezani s pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke skladno s svojim verskim, filozofskim in drugim nazorom (tretji odstavek 41. člena in drugi stavek 2. člena Prvega protokola k EKČP). Organiziranje zasebnega šolstva dopolnjuje in izboljšuje izobraževalni sistem ter bogati družbo v celoti. K temu prispevajo različne dodatne vsebine, ki jih ponujajo zasebne šole v svojih programih, različni pedagoški in filozofski pristopi v vzgoji in izobraževanju ter uspešno sodelovanje med javnimi in zasebnimi šolami. Tak konceptualno pluralni pristop k izobraževalnemu sistemu je pomemben za razvoj družbe v Sloveniji.
Kakor je v odločbi U-I-68/98 zapisalo Ustavno sodišče, iz 57. člena Ustave ne izhaja zgolj obveznost države, da ustvari potreben pravni okvir za ustanovitev in delovanje zasebnih šol in da prizna javno veljavnost izobrazbe, pridobljene v zasebnih šolah, temveč tudi, da zagotavlja njihov dejanski obstoj, torej tudi (so)financiranje. Z odločbo U-I-269/12 je Ustavno sodišče nadalje ugotovilo, da drugi odstavek 57. člena Ustave učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja na javni ali zasebni šoli. Ustavna dobrota javnega financiranja gre uporabniku, prejemniku izobraževanja, torej učencem in njihovim staršem, ne pa izvajalcem, ki so zasebnopravni ali javnopravni subjekti. Financira se torej izobraževanje in ne tisti, ki izobražuje, zato ni pomembno, kdo je tisti, ki izobraževanje izvaja. Tako iz ustavne dolžnosti učencev, da obiskujejo javno veljavni izobraževalni program, izhaja, da se morajo vsi taki programi enako financirati. Iz svobode izobraževanja po naravi stvari izhaja posameznikova svoboda, da izbere šolo, bodisi zasebno bodisi javno, v kateri se bo izobraževal. Učenci, ki se izobražujejo na zasebnih osnovnih šolah na podlagi javno veljavnih programov, ter starši teh otrok zato ne smejo biti v ničemer v slabšem položaju, kot so njihovi vrstniki v javnih šolah.1
ZOFVI-L uvaja razlikovanje med javno veljavnimi programi in programi, ki so pridobili javno veljavnost. Takšno razlikovanje je neutemeljeno in v neskladju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-269/12, ki je odločilo, da ne obstajajo stvarni razlogi za različno financiranje javnoveljavnih programov v javnih in zasebnih osnovnih šolah. Uvedba razlikovanja v praksi namreč predstavlja temelj za razlikovanje oziroma omejitev višine sofinanciranja osnovnošolskega programa zasebnih šol, kar pa je v neposrednem nasprotju z navedeno odločbo. Z zniževanjem financiranja zasebnih šol in oteževanjem njihovega delovanja se dejansko zmanjšuje možnost izbire in se siromaši raznolikost slovenskega šolskega prostora.
Na pomanjkljivosti sprejetega zakona je opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Ta je v svojem mnenju o Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-L) med drugim navedla, da se temeljna pomanjkljivost zakona kaže v tem, da ni sorazmernosti med zelo ozko določenimi cilji zakona (kot cilja sta navedena le uresničitev odločbe Ustavnega sodišča U-I-269/12 in zaščita javnega šolstva) in predlaganimi zakonskimi ukrepi, ki pa globoko in široko, mestoma pa tudi nedosledno, posegajo v obstoječi sistem vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji.
Ustavno sodišče je v zadevi U-I-269/12 odločilo, da je prvi stavek drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanje (ZOFVI) v neskladju z Ustavo, ker določa, da zasebnim osnovnim šolam, ki izvajajo javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, pripadajo proračunska sredstva v višini 85 odstotkov sredstev, ki jih država zagotavlja javnim osnovnim šolam. Temelj argumentacije obravnavane odločitve Ustavnega sodišča je v prepoznani pravici otrok do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja, ki jo opredeljuje drugi odstavek 57. člena Ustave, ne glede na to, ali se izobražujejo v javnih ali zasebnih osnovnih šolah. Pri tem je Ustavno sodišče poudarilo, da Ustava učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obveznega osnovnošolskega izobraževanja, ker pa je Ustava to ustavno pravico učencev povezala z njihovo ustavno dolžnostjo, se mora iz javnih sredstev financirati tisto osnovnošolsko izobraževanje, ki je za učence obvezno. Drugi odstavek 57. člena Ustave učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja, ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt. Zahteva torej, naj se javno financira obvezni minimum osnovne izobrazbe, ki je enotno določena po vsebini. Pravica do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja od države ne zahteva, naj se financira tudi izvajanje nadstandardnih ali razširjenih programov, s katerimi zasebne šole zasledujejo svoje partikularne interese. Pri tem je pomembno dejstvo, da pojem partikularno obarvanega razširjenega programa, ki ga v svoji odločbi navaja Ustavno sodišče, ni enak pojmu razširjenega programa, ki ga opredeljuje Zakon o osnovni šoli.
Na podlagi 14. člena Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13 in 46/16 – ZOFVI-L) program osnovnošolskega izobraževanja obsega obvezni program in razširjeni program (v nadaljnjem besedilu: program osnovne šole). Obvezni program obsega obvezne predmete, izbirne predmete in ure oddelčne skupnosti (15. člen). Razširjeni program obsega podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti in pouk neobveznih izbirnih predmetov (20. člen). Program osnovnošolskega izobraževanja je tako sestavljen iz obveznega in razširjenega programa kumulativno, tako obvezni in razširjeni program skupaj tvorita neločljivo celoto. Razširjeni program tudi v zasebnih šolah ne predstavlja nadstandardnega programa, temveč zgolj del javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja. Izvajanje razširjenega programa je nujno, da je lahko program v skladu s cilji vzgoje in izobraževanja, kar je pogoj za pridobitev javne veljavnosti programa. Noben program osnovne šole ne more dobiti javne veljavnosti, če ne vsebuje vsebin in programskih enot, ki zagotavljajo iste cilje kot dodatni, dopolnilni pouk, učna pomoč, jutranje varstvo, interesne dejavnosti. Program zasebnih šol je mogoče potrjevati in nato izvajati zgolj kot zaključeno celoto, ker kot taka vodi do enakovrednega izobrazbenega standarda, zato je ločevanje na del programa, ki je za učence obvezen, in del programa, ki zanje ni obvezen, a je obvezen za šolo, v neskladju z ustavno odločbo U-I-269/12.
ZOFVI-L je v 7. členu uvedel javno financiranje obveznega dela programa zasebnim osnovnim šolam v deležu 100 %, za razširjeni del programa osnovne šole pa ga je pomembno zmanjšal. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-269/12 odločilo, da drugi odstavek 57. člena Ustave učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja na javni ali na zasebni šoli. Vsebina razširjenega programa iz Zakona o osnovni šoli se ne pokriva z dejavnostmi, ki se na podlagi ZOFVI sofinancirajo iz državnega proračuna. Razširjen program po Zakonu o osnovni šoli je širši pojem, ki je sestavljen iz dejavnosti, ki so obvezne in enotno določene za vse šole in jih sofinancira država. Po drugi strani je logično, da financiranje ne zaobjema partikularno obarvanih razširjenih programov, o katerih govori odločba Ustavnega sodišča U-I-68/98, ki lahko obsegajo npr. tudi izvajanje konfesionalne dejavnosti (ta je izrecno izključena tudi iz obstoječih pogodb o sofinanciranju med ministrstvom in zasebno šolo). Gre za dve različni vrsti razširjenih programov, ki jih nikakor ne gre enačiti. Posledično je povsem utemeljeno, da država ne bo financirala izvajanja programov na zasebnih šolah v delu, v katerem se razlikujejo od programov v javnih šolah – nadstandardnih programov, morala pa bo v skladu z U-I-269/12 zagotavljati 100 % financiranje izvajanja celotnega enotno določenega osnovnošolskega programa, ki vključuje tako obvezni kot razširjeni program.
ZOFVI-L učencem zasebnih osnovnih šol s popolno ukinitvijo financiranja razširjenega programa ukinja pravico do brezplačnega obiskovanja tistega dela javno veljavnega programa obveznega osnovnošolskega izobraževanja, ki je enotno določen za vse izvajalce izobraževanja in nujen za dosego ciljev izobraževanja v javnem interesu. Drugačne načine poučevanja na zasebnih šolah je treba ohranjati in spodbujati, ob tem pa dosedanje pridobljene pravice financiranja zasebnih šol in njihovih organizacijskih enot, ki že delujejo, ne poslabševati. Uresničitev novega predloga financiranja bo neizogibno privedla do zvišanja šolnin in s tem omejevanja njihove dostopnosti za socialno bolj obremenjene družine, ter dolgoročno do nastajanja zasebnih šol za bogato elito, kar pa vsekakor ni v javnem interesu.
Zakon ne ogroža le obstoja zasebnih šol, ampak tudi zasebnih vrtcev. Zaradi uveljavitve razlikovanja med javno veljavnimi programi in programi, ki so pridobili javno veljavnost, bodo zasebni vrtci in šole lahko izvajali le program, ki je pridobil javno veljavnost. Javno veljavne programe bodo lahko po uveljavitvi zakona izvajali zgolj še javni vrtci in zasebni vrtci s koncesijo. Slednjih je v Sloveniji zgolj 15, kar pomeni, da je ogrožen obstoj več kot 60 ostalih zasebnih vrtcev. Državni svet tako opozarja, da to lahko privede do situacije, ko bo brez varstva ostalo približno 2500 otrok.
Zniževanje obsega javnih sredstev zasebnim šolam, ki izvajajo javno veljavni program osnovnošolskega izobraževanja, predstavlja kršitev zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Ohranjanje protiustavne ureditve financiranja v prehodnem obdobju, pa prav tako ni skladno z načelom pravne države (2. člen Ustave), z načelom delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave) in s pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja (drugi odstavek 57. člena Ustave).
* * *
Na podlagi navedenega predlagamo, da Državni svet sprejme naslednji predlog zahteve:
Državni svet Republike Slovenije je na 5. izredni seji 15. 7.2019, ob obravnavi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-L), EPA 634-VIII, ki ga je Državni zbor sprejel na 10. seji 10. 7. 2019, sprejel
ZAHTEVO,
da Državni zbor ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-L), EPA 634-VIII.”