Ob vse pogostejših napadih volkov je Branko Tomažič, predsednik komisije za kmetijstvo v Državnem svetu, na ministrico naslovil javno pismo, v katerem se sprašuje, koga pravzaprav ščiti ministrica. Volkove ali kmeta?
“Napadi volkov se kar vrstijo. Podeželje ječi pred volkovi, ki jemljejo lastnino, s tem pa tudi voljo, pogum in tradicijo. Mnogi kmetje se sprašujejo, ali naj sploh še vztrajajo in nadaljujejo s kmetovanjem ali naj raje vse opustijo,” se vpraša Tomažič v začetku javnega pisma.
Kot piše, kmetje in kmetijske organizacije že več let opozarjajo, da se volk prehitro razmnožuje in se širi po celi Sloveniji tudi na območja, kjer ga prej nikoli ni bilo. Spomni, da so se Državnem svetu Republike Slovenije odvili posveti, na to temo se je večkrat sestala Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, enkrat celo skupaj s Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Ugotavlja naslednje: “Vsakič znova smo opozorili, da je volkov preveč, da je nujno treba zmanjšati populacijo in omejiti območje volka, a je vse zaman.”
“Z Ministrstva za okolje in prostor RS smo vedno znova prejeli odgovor, da tako mora biti, ker pač moramo spoštovati Bernsko deklaracijo, da volk mora prosto živeti in da ga ne smemo odvzeti iz okolja. V vmesnem času pa je prišlo celo tako daleč, da je volk zaradi prenamnoženosti ogrozil ne le živino, ampak tudi lastnika, kmeta,” zapiše državni svetnik.
Sprevržena laž in služenje denarja
Tomažič je prepričan, da je zaklinjanje ministrstva za okolje, da tako pač mora biti, sprevržena laž in zavajanje javnosti, katerega namen je služenje denarja, ki ga za volkove namenja Bruselj. “Bernska deklaracija, ki smo podpisali, ne govori o tem, da se mora volk širiti po celi Sloveniji, in ne o tem, da moramo iz 25 volkov, kolikor smo jih takrat imeli, priti na število 150 ali celo več, ampak govori o tem, da je volk v ugodnem stanju, če številčnost ne pade pod 25. Ravno tako velja za medveda. Zakaj politika, strokovnjaki, kmetijske organizacije in celo MKGP dopuščamo par posameznikom, da z vztrajanjem pri svojem škodujejo podeželju in kmetu posledično pa tudi sleherni državljanki in državljanu,” opozarja Tomažič.
Državni svetnik pogreša odločnost ministrstva za kmetijstvo, ki bi moralo (z ministrico na čelu) skrbeti za kmetijstvo in podeželje in katerega glavna skrb bi morala biti pridelava hrane.
Sprašuje se, zakaj ministrica molči, zakaj ne zahteva takojšnjega zmanjšanja populacije volkov (in tudi druge divjadi), ki delajo veliko škodo kmetom. Zakaj resorna ministrica (in resorni ministri pred njo) ne izvajajo svojega dela, ne skrbijo za kmeta, obdelanost in poseljenost podeželja, kultiviranost krajine, ki bo privlačna (in varna) tudi za turiste? Trdi, da oblast modro molči in pogosto ponavlja, da se za varovanje pred velikimi zvermi namenjajo visoka sredstva, kmetom dajejo navodila, kaj vse morajo postoriti, da na svojem zaščitijo svoje, kljub temu, da vendarle morajo vedeti, da je edina rešitev odvzem volka iz okolja.
Tomažič opozarja, da tudi po zadnjih napadih, ko je bilo ogroženo človeško življenje, nismo zasledili, da bi ministrica zahtevala odlov volkov, da bi kmetje lahko varno pasli svoje črede, ohranjali planine, tradicijo, da bi naše gore ostale žive.
Ima ministrica zvezane roke?
V zaključku pisma Tomažič piše: “Vi ste prva poklicana in odgovorna za skrb za kmetstvo in prehransko samooskrbo, zato zaščitite kmete in našo živino, če pa imate zvezane roke in morate slediti politiki nekmetovanja in uvajanja novih prehranskih usmeritev (črvi, laboratorijsko meso,…), podpiranja multinacionalk, morda celo uničenja kmetijstva, da bo na voljo dovolj površin za sončne elektrarne, pa to povejte na glas ali pa se poslovite.”
“Večkrat sem že povedal, da je hrana dobrina, še več: je strateško orožje. Brez kmeta ni hrane in brez hrane ni ničesar. Tega bi se morali zavedati tako politika kot tudi vsak potrošnik,” zaključi državni svetnik.
Gal Kovač