Koordinator Levice Luka Mesec, ki bo v Golobovi vladi podpredsednik in minister za solidarno prihodnost, bo skrbel tudi za “ekonomsko demokracijo”. Kaj to pomeni?
Ekonomska demokracija naj bi bila sistem, v katerem naj bi si ljudje delili lastništvo in odločanje nad močjo in viri v svojih skupnostih ali okoljih. Pravijo, da je tako gospodarstvo bolj učinkovito, saj skupnostim in organizacijam (tudi podjetjem) ne gre za dobiček in lasten interes, ampak za solidarnost, sodelovanje, demokracijo in trajnost.
Če menite, da ste tak besednjak nekje že slišali, se niste zmotili. O ekonomski demokraciji (običajno se vedno izkaže za neuspešno, na dolgi rok pa zagotovo) največ govorijo tisti, ki so finančno pripeti na proračunske jasli in ki ljudi, ki menijo, da bi morali poulični aktivisti ustanoviti podjetje in tam poskusiti z “ekonomsko demokracijo”, zmerjajo z neoliberalci. No, ti ljudje imajo svojega (velikega) vzornika, idola in seveda tudi sponzorja. To je nihče drug kot George Soros s svojo Open Society, ki se zelo jasno zavzema, da mora civilna družba prevzeti “demokratični nadzor nad našim gospodarstvom”.
Ekipa strokovnjakov, ki so je treba bati
V ta namen je bil leta 2018 ustanovljen Inštitut za ekonomsko demokracijo IED (Soros ima EDI – Pobuda za ekonomsko demokracijo). Najbrž ni treba posebej poudarjati, da na tem inštitutu mrgoli marksističnih filozofov, profesorjev Fakultete za družbene vede in podpornikov Levice. In da se je treba ekipe teh “strokovnjakov” na “področju lastništva zaposlenih in participativne kulture” bati. Zdaj imajo svojega ministra, zakon o lastniški zadrugi delavcev so že napisali, očitno ne bo nobenih ovir, da ga Golobova vlada sprejme med prvimi. Kaj bo sledilo, si lahko samo mislimo, tudi prisilna razdelitev lastništva med zaposlene je najbrž v igri. Ekonomska demokracija je zato samo drug izraz za demokratični socializem ali socializem nasploh. Pod to krinko socializem prihaja v središče političnega življenja tudi v tradicionalno kapitalistične države: v ekonomski demokraciji, kjer je delno reguliran trg, delujejo podjetja, ki jih upravljajo njihovi delavci (zaposleni). Lastništvo in nadzor nad proizvodnimi sredstvi, ki je do zdaj pripadalo zasebnikom kot posameznikom, postopoma prehaja v lastništvo skupnosti (zadrug). Enako bo s stanovanji. Zasebnega lastništva stanovanj ne bo več, stanovanja bodo v lasti in upravljanju skupnosti. Prihaja apokalipsa tistega, kar ameriški biolog Garrett Hardin opisuje kot “tragedijo skupnega”.
Ampak, da smo si na jasnem. Z ekonomsko demokracijo ali demokratičnim socializmom v gospodarstvu ni nič nabore, če pri tem eksperimentu ljudje sodelujejo prostovoljno in niso prisiljeni (zakonodajno) podpirati takih oblik ekonomskega združevanja. Kot posamezniki svobodno izbirajo prijatelje, svobodno izbirajo tudi, s kom se bodo družili, s kom bodo šli v posel in v kakšni obliki bo posel potekal. Kdor hoče, naj ustanovi participativno zadrugo ali podjetje, v tem ni prav ničesar nesvobodnega, antikapitalističnega in protiprostotržnega. Obstajajo različne oblike vodenja podjetja, ljudem je treba samo pustiti izbiro. Težava je v tem, da bo Golobova vlada z ministrom Mescem na čelu skušala z zakonom uveljaviti tak sistem in ga ljudem vsiliti. To pa že pomeni ekonomski in družbeni inženiring, ki nasprotuje svobodni volji ljudi. Uresničevanje tega je možno le pod grožnjo s silo in odvzemom svobode tistim, ki se ne bodo temu uklonili.
Socialisti tipa Luka Mesec & Co. ne razumejo, da je prav kapitalizem s prostim trgom demokratiziral posamezne družbe in države. Na prostem trgu vsak izmed nas vsak dan glasuje – glas da tistemu, ki zadovolji njegove potrebe in želje, kaznuje tistega, ki mu tega ne ponudijo. To je prava win – win kombinacija. Ekonomska demokracija pa je samo evfemizem za socialistično samoupravljanje, ki dokazano nikjer in nikoli ni delovalo.